Jacob Åström in Désirée Maurd, iz kreativne agencije Dear Future, sta specialista za uporabo vintage digitalnih tehnologij v novih kontekstih. Vintage pa je v toku novih tehnologij lahko nekaj, staro petinvajset let ali šest mesecev.
O katerih vintage tehnologijah govorita?
Désirée: Najina najljubša je aplikacija InstaCRT, ki je kombinacija vintage tehnologij. Res je neumna. Fotografiraš s telefonom, pošlješ sliko v strežnik, ki jo predvaja na starem televizorju, tega pa fotografira digitalni fotoaparat in to »obdelano« sliko dobiš nazaj na telefon. Da ti misliti.
To je nov pristop k tem tehnologijam, kaj pa prav te stare? Za katere vama je torej žal, da jih ni več?
Jacob: Webring, recimo. Skupek spletnih strani, zbranih okoli neke teme. Imeli so močan značaj skupnosti.
Zakaj močnejši od denimo skupin na Facebooku?
J: Če greš na Facebook, je to velik delež strukture strani. Webringi pa so se formirali bolj organsko, naravno. Zbiral si recimo pokrovčke steklenic za pijačo, objavil na strani, potem ti je recimo neka punca s Finske poslala e-mail, da jih tudi ona, bolj je bilo povezovalno.
Mogoče, ker je bilo težje?
D: Bolj aktivno, da. Skupino na Facebooku je enostavno narediti, nekdo se spomni in naredi, ti se pridružiš. Ni zares sprejemanja tiste odločitve, pač klikneš.
Ali sta kritična do novih tehnologij, napredka?
D: Ljubezen-sovraštvo.
J: Ljubeče razmerje v konstantni krizi.
D: Zelo pomembno je biti skeptičen – v času Googla, Facebooka in podobnih podjetij.
J: V Timesu je bil objavljen odličen članek, morda najdaljši, kar sem jih kdaj prebral, o posledicah spleta. Denimo, koliko elektrike porabi. Pred kratkim je v ZDA zmanjkalo elektrike prav tam, kjer ima Instagram strežnike, in ljudje so bili povsem zmedeni. Da narava nekaj počne in jaz ne morem uporabljati instagrama? Ne razumem! Ali je med naravo in Instagramom neka povezava?
Ko smo že ravno v tem katastrofičnem momentu, na svojem Tumblerju si zapisal, da imamo samo še sto dni. Se veseliš tega?
D: Nisem videla, kaj si napisal?
J: Zapisal sem, da je še sto dni do konca leta 2012, kar je končni datum večine prerokb. Če se prvega januarja zbudimo, ne bomo pred sabo imeli več mitskih narekov in bomo odvisni samo od sebe. Je pa bilo to bolj sporočilo zame, da bom bolj produktiven, kaj naj še naredim do konca sveta.
Kaj vama pomeni vintage?
J: Privlači naju. Vintage obleka ni samo obleka, ima dodane različne vidike, zgodovino, zgodbo osebe, ki jo je nosila.
D: In to razlago lahko preneseš tudi na internet. Gif deluje skoraj enako kot pred petindvajsetimi leti. Je pa rekontekstualiziran, postal je nekaj drugega.
Se strinjata, da mora biti vintage, da lahko obstaja, obdan z veliko količino bogastva, novih stvari, sicer je samo stara stvar? V revni državi ni vintaga. Torej mora biti tudi tehnologija močna, da lahko obstaja vintage tehnologija - sicer je samo zastarela.
J: Vintage zahteva nekakšen luksuz, kot si rekel. Če imaš širokopasovno povezavo, kjerkoli si, imaš nostalgičen pogled na modem – oh, glej, kako je bil počasen! Vau! Perspektiva je res odvisna od obilja možnosti, ki jih imamo.
Mogoče je Instagram zato lahko uspešen sedaj, ko ima vsak na voljo kakovostno kamero.
D: Da. Zanimivo je opazovati evolucijo fotografije. Nekaj ironičnega je: od običajne kamere do digitalne do telefona s fotoaparatom do pametnega telefona do vintage aplikacij. Zakaj se to dogaja? Pove nekaj o našem času in je reakcija na to, da morda gremo prehitro. Ne moremo se upreti temu, da bi raziskovali nove tehnologije, vendar, če nam je dodatek vintage občutja tako všeč, bi se morda morali ustaviti.
Morda ne moremo drastično dlje, vsaj v tem hipu ne, in moramo skočiti nazaj. Ker potrebujemo stalne spremembe.
J: Zanimivi so tudi ljudje, katerih prvi kontakt s fotografijo sta Instagram ali Hipstamatic. Takšno filtriranje fotografij za njih nima zgodovinskega konteksta, pač menijo, da naj bi fotografija pač tako izgledala, taka je njihova estetika.
D: Spremljam blog ameriške oblikovalke, ki se ukvarja z oblikovanjem naslovnic knjig, dela pa tudi za revije. Napisala je, da jo je želela najeti neka revija, ki pa je posebej zahtevala, naj bo fotografija narejena z Instagramom. Odgovorila je, da ga ima rada, da pa je to nesprejemljivo.
Veliko revij počne to. Mislim, da se bodo kmalu vrnili na klasično fotografijo.
D: Vsekakor. Spomnim se, ko sem prvič videla Instagram fotografije v enem švedskih dnevnikov. Bila sem šokirana. Se to dogaja? So res objavljene tukaj? Zakaj sem šokirana? In nisem imela odgovora.
J: Še posebej, ker so Instagram fotografije sicer v osebnem kontekstu. Gre za podajanje osebne zgodbe. Narediti fotografijo tako veliko, kot je ideja za njo. Dodam kontrast … Tukaj je čudovita hrana in na fotografiji se zdi še lepša kot v resnici. Sončni zahod v Sloveniji – glej, kako dramatičen je, moje življenje je sedaj povzdignjeno na višjo raven.
D: Najboljši prijatelj mojega očeta obožuje tehnologijo, stalno kupuje nove kamere, vedno ima najnovejši telefon. Rekla sem mu, da je gotovo na Instagramu, pa je dejal, da ne razume, zakaj ljudje hočejo poslabšati fotografije. Hoče samo najboljše.
J: Očitna je tranzicija. Včasih so bile fotografije namenjene prikazovanju situacij, kar se je zgodilo drugim. Fotografije s festivala, kjer se ljudje zabavajo, ali vojnega območja, kjer se mogoče ne toliko, vsebovalo je drugo zgodbo. Sedaj je v centru moja zgodba. Tudi, če me ni na sliki, je to vedno moja osebna zgodba. Dober fotograf se ne bo povezal z idejo Instagrama, ker so to zanj le grde fotografije. Zame, zate ali še za mlajše ljudi pa je idealizirana verzija življenja.
