V primerjavi s seznamom nastopajočih v poznih devetdesetih in zgodnjih 00 letih letošnji blatni
rokerski dogodek ni bil nikakršen presežek. Večinoma domači nastopajoči so tako še dodatno utrdili
mnenje, da festival že nekaj let gradi bolj na avtohtonih in bližnje-sosedskih izvajalcih kot pa na
tujih (če se spomnimo, so v preteklosti nastopale zvezde manjšega globalnega kova, kot so
Dog Eat Dog,
Fun Lovin Criminals,
Livin Color,
Asian Dub Foundation,
Liquido …). Poleg idiličnega prostora pa je vse dišalo po pristnih domačih
opravilih. Dalo se je prigrizniti eno od najzanimivejših kombinacij jedi (zelenjavno juho s
krofom), napolniti baterije telefonov, v neposredni bližini pa je bila tudi sušilnica cunj.
Program na Velikem odru je večinoma časa povezoval
Sašo Đukić, ki je radijski lik
Mame Manke tokrat pustil v omari. Še dobro, da je bilo temu tako. Tako se je na
Velikem odru znašlo kar nekaj udarnih novodobnih rock bendov (Siddharta, Tide), eden zadnjih še živečih novodobnih pankerjev pri nas (Zablujena generacija), nekaj bendov z legendarnim imenom (Niet, Pankrti, Sham 69), hrvaški poperji
Jinx, nekaj bendov metalske sorte (Interceptor, Sarcasm), nekaj dinozavrskih izvalajcev (Benč & legende, presenečenje –
Alfi Nipič), nekaj bendov, ki so očitni fani skupin, kot so
Linkin Park in
System Of A Down (Meteora, Snowblind), ter nekaj novejših, še prebijajočih se imen (Equilibrium, Catharsis, Noom).
|
|
|
Splošna ocena festivala je dobro, kar ob podpori 19.000 evrov za festivalski proračun niti ne bi moglo biti bolje. Vsem tistim, ki se letos Otočca niste udeležili lahko zaupam, da se organizator Franci Kek naokoli še vedno vozi s svojim mopedom, še vedno se najdejo ženske, ki so za zmago pripravljene pokazati joške in še vedno se najdejo dobri glasbeniki in ljudje, ki polepšajo še eno poletno festivalsko izkušnjo.