Magazin
30 ogledov

Fina kuharija

(Foto: Anže Petkovšek) Žurnal24 main
Živcarije. O kuhanju bleferke z osmimi entuziastičnimi kuharji in kuharskim genijem.

Enajst se nas je nabralo. Osem entuziastičnih kuharjev in jedcev, ena bleferka, ki samo rada kdaj kaj speče in je molila predvsem, da ne bi pristala pri še migajočih škampih, domače poosebljenje ameriške kuharice Julie Child, ki je kot vodja jezikovnega dela kuhanja tolklo angleščino, in le chef Janez Bratovž. Če gre verjeti vsem prisotnim, genij, če bi poslušala samo srbsko modno oblikovalko in lastnico restavracije Dragano Ognjenović, ki bi se za kuhanje z Bratovžem iz Beograda verjetno pripeljala vsak dan, pa sam Bog. Besedo genij sem na sobotnem dnevu fine kuharije slišala vsaj tolikokrat, kot so se mi pri ubijanju, ločevanju in stepanju jajc tisti dan zatresle roke. Če bi jajca ubila narobe, bi ob vsej tej elitni druščini ubila sebe. Čisto resno, s kuhalnico bi izvedla harakiri, ker si, če že nimam pojma o pravi kuhinji, nisem mogla privoščiti tega, da ne bi imela pojma niti o peki.

Če bi jajca ubila narobe, bi ubila sebe.

Kot da bi mi nekdo tam zgoraj hotel zakuhati pekel, sem v JB pristala ravno pri čokoladnem moussu, tisti prekleti zadevščini, ki mi je pred dobrim mesecem uničila torto. Kaj torto, čokoladno bombo iz 12 jajc, ton masla in sladkorja. Bombo, ki bi ubila vsakega jedca, če bi se mi strdil mousse, za katerega mi je sestra pri vseh svetih zatrjevala, da ga ne morem zafurati. In ker se med osmimi kuharskimi norci ni našel nihče, ki bi se pri brancinih, škampih in tuni spustil tako nizko, da bi delal (za ta zaresne kuharje drugorazredno) sladico, sem pri njej obtičala sama. Jaz, jajca, smetana, ročno stepanje in čokolada. In Bratovž – kuhar, ki res hudičevo dobro kuha, a v kuhinji niti približno ni tako vražje zoprn kot Gordon Ramsay, in kuhar, ki sploh ni tako fin, kot je fina njegova restavracija. Če sem v JB tisti dan vstopila kot zaprisežen sovražnik visoke kuhinje, ki dela drage jedi samo zato, da jih bo zaradi čudnih kombinacij težko spravil do želodca, sem iz nje odšla kot nekdo, ki bi se v visoko kuhinjo lahko zaljubil – če bi jo le lahko gledala skozi srce, želodec in oči, ne pa skozi predsodke. Za razbijanje teh bi bil pač potreben kak tečaj več.

Kolumnistka izraža svoja mnenja, ne mnenj uredništva.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.