Nikoli nisem bil na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma. Prav imata selektorja Suzana Tratnik in Brane Mozetič, enostavno ni in. Toda njuna cinična trditev, da ni dovolj in za splošno občinstvo (med katerega se ne morem uvrščati) ima prav značilen vonj. Dehti po zrelem grozdju, za katerega trdita, da je kislo. Na eni strani festival posvečata psevdointelektualcem znotraj segmenta gejev in lezbijk, po drugi pa očitata, da imajo večji festivali več denarja za oglaševanje, močnejše filme in privlačnejše goste. Vse skupaj mi gre precej na živce. Od začetkov festivala pred 25 leti bi komisija res lahko ugotovila, da je kulturno in družbeno relevanten, po drugi strani pa bi bila vloga in ne šele pritožba na zavrnitev spisana tako, da bi bila brez pomislekov odobrena.
Preference. Stvari namenjam toliko čustev zato, ker sem šele zaradi buma, ki je nastal, ko so festivalu financiranje zavrnili (in po pritožbi odobrili), ugotovil, kakšne filme predvajajo. Pedro Almodóvar in John Waters, ki sta med “lepim številom pomembnih režiserjev, ki so svoje prve korake v Sloveniji naredili prav prek tega festivala”, sta moja najljubša režiserja in ne razumem, kako lahko nekdo trdi, da nista in. Festival se narobe prodaja. Organizatorji so spregledali, da gejevsko in lezbično kulturo nadomešča bolj emancipirana queer kultura, ki se ji ni treba več ukvarjati s spolnimi preferencami in je zelo in. Oziroma: program festivala se mi zdi super, samo zato, ker sem gej, pa pač ne bom rinil v kino.
48
ogledov
Geji in lezbijke so out, queer je in
Ne grem na Festival gejevskega in lezbičnega filma, ker je preveč gej.
