Pogovarjali smo se z vsestransko umetnico Sašo Pavček, ki trenutno uspešno nastopa v predstavi Gospa ministrica. Kmalu si jo boste lahko ogledali v igri Kristijana Mucka Vehikel.
Kmalu bo minilo eno leto, odkar nastopate s predstavo Gospa ministrica. Kako je javnost sprejela predstavo?
Predstava je bila lepo sprejeta, s smehom- zanj vemo, da je odraz spontanosti in je celo zdravilen, zato mi je v čast, če nam je uspelo malo prispevati tudi k zdravju. Za predstavo je še veliko zanimanja, tak odziv je bil verjetno s strani obeh gledališč, ki sta producenta predstave, pričakovan. Sama sem vsakič sproti hvaležna občinstvu, saj zaenkrat igramo pred razprodanimi dvoranami, kar danes v gledališču ni samoumevno, tudi pri komedijah ne. Smisli za humor so namreč različni, vsi ga nimajo, a še nisem srečala človeka, ki se ne bi rad smejal. Zato nas upanje ne sme zapustiti.
Sama sem vsakič sproti hvaležna občinstvu, saj zaenkrat igramo pred razprodanimi dvoranami, kar danes v gledališču ni samoumevno, tudi pri komedijah ne.
Vedno si želim, da bi občinstvu dajali vrhunske predstave, sem pač idealist in tako se mi pri vsaki predstavi zdi, da bi bilo lahko kaj bolje, drugače. Spoštujem svoje sodelavce in verjamem v skupno delo, drugače igranje zame nima smisla. Predstava je zdaj bolj sproščena, kar se po navadi zgodi s predstavami, ki jo veliko in rad igraš. A natančnost, doslednost, ki jo je od nas zahteval režiser, mora ostati. To je temelj, ki ji daje blesk. Sicer pa je igranje komedije zelo resen posel, naporen, garaški in hkrati osvobajajoče lahkoten.
Kako vi dojemate glavni lik, gospo ministrico?
Dobre komedije imajo tragično plat. Tako je tragikomična tudi ona, saj se gre nekaj, kar v resnici ni. Kaj in kdo smo v resnici, je vsaj meni večen izziv pri ustvarjanju likov. Gospodinja misli, da je vrhovna oblast in hoče iz svojega življenja narediti presežek po svojem okusu in prične manipulirati z ljudmi. Precej žalostno, da uničuje hčerkin zakon, a je tako zaverovana v svoj 'politični' vrh, v novi mondeni svet, da ne vidi svoje lastne neumnosti in zato deluje komično.
Po tem, ko njen mož iz popolne anonimnosti postane minister, se tudi vaš lik, torej ga. Ana Živana, okliče za gospo ministrico. Kaj se z njo dogaja po moževem uspehu?
Uspeh ji tako stopi v glavo, da začne stopati tujih glavah. Precej človeška reakcija, vredna smešenja.
Res mora biti omamljajoča ta oblast, celo navidezna, da ljudje po njej neumorno hlepijo.
Kateri del predstave vam je najbolj pri srcu in zakaj?
Kakor kdaj, odvisno od fuida med soigralci. Konec je pomenljiv, saj ima veliko preobratov. Ko mož zgrmi z oblasti, se v njej nabere pravo sršenje gnezdo nepredvidljivih čustev: jeza, maščevanje, upanje, obup, samopomilovanje, misel na smrt, ki pa se v trenutku prevesi v ponoven boj za oblast. Res mora biti omamljajoča ta oblast, celo navidezna, da ljudje po njej neumorno hlepijo.
Gre za satiro, ki pa niti ni tako nerealna. Vemo, da se ženske rade kaj hitro spremenijo, ko njihovi možje dosežejo slavo. Kako sami gledate na tovrstne žene od uspešnih moških- se vam zdi, da takšne gospe ministrice res obstajajo?
Marsikdo se identficira z življenjem svojega partnerja, to mu daje občutek lastne veljave, kar poglejte po domačih in tujih logih. Sicer pa je bila ta vrhunska komedija krstno uprizorejena v Beogradu leta 1923, a danes deluje sveže, ne glede na drugačne politične razmere, in ne glede, da so danes ženske lahko prave ministrice in ne le ministrove žene, a temeljna nota, da gre oblast v slast, ostaja. Rek, da za uspešnim moškim stoji ženska torej očitno velja, pri Nušiću mož zaradi žene pade z oblasti; tretja verzija, o sodobni ministrici pa bi lahko bila: Za upešno žensko ležijo moški!
Otroštvo ste preživeli na Primorskem in Krasu. Ta predstava je zaznamovana s tamkajšnjim naglasom. Je morda tudi namen naglasa ta, da bi občinstvo dobilo občutek, da je gospa iz majhnega, nepomembnega kraja?
Ko sem brala Nušičev original, me je sočnost jezika navdušila, a posnemati jih, ne bi bilo smiselno; bolje je iskati sebe v besedilu, se ga lotiti z veliko samoironije, si dovoliti smeh na svoj račun. Prevod Milana Jesiha, mojstra slovenske besede, bi tudi to omogočal, tudi splošno pogovorni jezik bi bil ustrezen, vse je odvisno od odločitve; za primorščino se je odločil režiser Dušan Jovanović, zavedajoč se, da jezik določa značaj lika. Provincialnost pa je po mojem vedno v glavi, ne glede na kraj bivanja. Dialekt predstave čutim kot poklon igrivemu meditranskemu temperamentu, ki ga imata oba igralska ansambla Kopra in Gorice.
Predstava je zasnovana tako, da se na nek način ves čas vrti okrog gospoda, ki je postal minister, vendar pa ga nikoli ni na spregled. Se vam zdi, da to dejstvo samo še spodbudi zanimanje občinstva?
V Nušičevi komediji ni tako, to je bila režiserjeva domislica. Odsotnost osrednjega lika, o katerem se le govori, se mi zdi zanimiva, saj tako ta odsotni zraste v gledalčevi domišljii v zelo prisotnega, čeprav ga ni. Tudi sama sem se pri pisanju igre Čisti vrelec ljubezni spontano odločila, da se fantek, zaradi katerega se je vse zapletlo, ne pojavi na odru. V obeh primerih mi je odsotnost glavnega junaka zelo pri srcu, da niti ne omenjam mojstrovine Dominika Smoleta Antigona.
Upanje nas ne sme zapustiti
Če pogledava še vaše ostalo delo: znano je, da predavate na AGRFT. Kakšne so vaše ostale obveznosti oziroma s čim se trenutno še ukvarjate?
Poleg predstav v ljubljanski Drami: Jez, Bog masakra, Kralj Lear, Tartuffe in omenjene Gospe ministrice igram še monokomedijo Bužec on, bušca jaz. Na AGRFT predavam predmet umetniška beseda, trenutno se ukvarjamo z igralsko interpretacijo Franceta Prešerna in Ivana Cankarja.
Imate za naprej že kakšne nove načrte, projekte- že veste, kje vas bodo lahko gledalci znova gledali?
V igri Kristijana Mucka Vehikel, ki bo na sporedu v Mali drami. Par literarnih večerov naj bi imela, končujem s pisanjem radijske igre in upam, da mi bodo zvezde naklonjene.
