31. maja 1809, ko je na Dunaju umiral Joseph Haydn, so mesto obstreljevali vojaki francoskega cesarja Napoleona. Preden so Haydnovi služabniki uspeli priklicati kakšnega zdravnika, ki ga zaradi kaosa v mestu ni bilo mogoče dobiti, je skladatelj še isti dan za zmeraj zaprl oči. Naslednji dan so ga v naglici pokopali na dunajskem pokopališču Hundsturm, kar pa še ne pomeni, da so ga tudi položili k poslednjemu počitku, poroča portal Orf.

Rosenbaum je bil namreč privrženec bizarne, a tedaj zelo modne frenologije, nauka, po katerem je naravo človeka moč spoznati iz njegove lobanje.

Verjetno bi kraja Haydnove lobanje ostala povsem neopažena, če se ne bi knežja družina Esterhazy, nekoč veliki mecen Haydna, leta 1820 odločila za prenos mojstrovih posmrtnih ostankov iz Dunaja v Železno mesto (Eisenstadt, sedež Esterhazyjevih). Ko so odprli njegov grob, so z grozo ugotovili, da je lobanja odtujena.

Z morbidnim, 11 let starim primerom se se pričeli ukvarjati žandarji, ki so čez čas prišli na sled Petru, enemu od akterjev kraje. Ta je v navidez berzizhodni situaciji sprejel "salomonsko" rešitev: priznal je rop, toda organom pregona je vrnil lobanjo nekega anonimneža, pravo lobanjo pa je ostala v rokah Rosenbauma. Prevara je uspela, k Haydnovim kostem je bila položena napačna lobanja.

Ko je Rosenbaum ležal na smrtni postelji, je Petru naročil, da Haydnovo lobanjo predala glasbenemu konservatoriju. Toda ta se je bal izpostaviti kot skrunitelj groba in tat lobanje. Peter je lobanjo obdržal, v oporoki pa je svoji ženi posredoval isto željo, kot jo je njemu Rosenbaum. Tudi njegova vdova si oporoke ni upala izpolniti. Tako je lobanja romala od enega lastnika k drugemu in šele leta 1895 so potomci preminulega anatoma Rokitanskyga presekali gordijski vozel in lobanjo predali Dunajski glasbeni družbi.

Dunajska glasbena družba je svojo glavno relikvijo več desetletij ponosno razkazovala. Leta 1932, ob 200-obletnici Haydnovega rojstva jo je že kanila vrniti v Eisenstadt, a si je v zadnji minuti premislila. Šele leta 1954 so razmere dozorele za ponovno združitev Haydnovih posmrtnih ostankov v prestolnici Gradiščanske, mojster simfonij pa je končno našel svoj poslednji mir.