V razprodanem ljubljanskem Orto Baru je v torek, 14. oktobra, nekaj čez pol deseto uro na oder stopil virtuozni kitarist tipa Satriani ali Vai, Paul Gilbert.
Skozi krajši, povečini instrumentalni repertoar, predvsem z zadnjega albuma Silence Followed By A Deafening Roar, se je dotaknil tudi zapuščine enega svojih nekdanjih bendov Racer X in Hendrixovega bluesa Red House. Poseben vtis sta pustila Bronx 1971 in eden od komadov, s katerimi je v preteklosti potrdil hitrost ubiranja kitarskih strun, Scarified .
41-letnik, ki na levo uho zelo slabo sliši in je moral za intervju toliko bolj napeti desnega, je koncert izpeljal s slušalkami, ob ekstaznem pozibavanju in simboličnem spogledovanju s prisotnimi. Njegovi kitarski prijemi so občasno zgolj spominjali na angleška dela, v starejši dobi na skupino Queen , v novejši pa na Muse . Z njimi je zadovoljil predvsem merila tehničnih kitaristov.
Paul, ki je tudi učitelj na glasbeni šoli GIT (Guitar Institute of Technology) v Kaliforniji, je s tričlansko posadko ( Jeff Bowders – bobni, Mike Szuter – bas, Emi Gilbert – B3, klavir) izvedel en dodatek in se poslovil po slabi uri in pol.
Prevod intervju:
►Naslov tvoje najnovejše plošče Silence Followed By A Deafening Roar zveni kot zadnje dejanje umirajočega leva. Kaj pomeni?
Naslov… poskušam se spomniti. Je že kar nekaj časa, odkar je izšla plošča. Preteklo leto sem bil na zelo dolgi turneji po Evropi in Ameriki, na kateri sem resnično užival, saj sem lahko igral kitaro ves čas. Ko pa je bilo te konec, sem se moral vrniti v Los Angeles in preseliti. Spakiral sem vse stvari, vključno s studijem in kitarami, ter si poiskal novo hišo. Bilo je precej dela, ki ni bilo vezano na glasbo, kot je prelaganje škatel, preverjanje, če je vodovodna napeljava v redu… Dva meseca nisem prijel za kitaro.Odtod tišina v naslovu. Končno sem zopet lahko zaigral in bil sem presrečen. Iz kitare je prišlo rjovenje prekrasnega zvoka.
► Vsi komade na tej plošči so inštrumentalni. Po kakšnem ključu si jih naslovil, recimo komad Norwegian Cowbell? Ta nosi zanimiv naslov.
Tisti se začne s kravjim zvoncem, zato vključuje to besedo. Norveški pa zato, ker vključuje na sredini melodije, ki so navdih moje žene. Napisal sem prvi del z akordi, nato pa se mi je ustavilo. Nisem vedel, kako naprej, zato sem jo povprašal po nasvetu. Predlagala mi je sitar, inštrument z indijskim prizvokom. Jsam nisem preveč seznanjem s tovrstno glasbo, z izjemo Beatlov. Njihov komad Norwegian Wood vključuje sitar v solaži. Prvi del naslova sem torej vzel od Beatlov, drugi del pa sem naslovil po zvoncu, ki je v komadu.
► Kot kitarist si znan po hitrosti in gibčnosti igranja. Kaj naredi zate dober komad?
Vedno se mi je zdelo pomembno, da je moj zvok odražal kontrolo nad inštrumentom. Rock 'n' roll kultura se zelo razlikuje od kulture klasične glasbe. Klasični glasbeniki gredo v šolo, nato na univerzo in dolga leta le preigravajo. Vse je zelo resno. Rock 'n' roll glasbeniki pa imajo zelo drugačno filozofijo. Ukvarjajo se s pitjem, drogiranjem, zganjanjem cirkusa ali pa letanjem za ženskimi krili. Meni sta bili vedno všeč energija, navdušenje in zvok rock glasbe, ter način dela klasičnih glasbenikov in njihovo predanost umetnosti. Zdužil sem torej to dvoje. Že od otroštva vadim kitaro ves čas.
► Pri petnajstih letih si recimo želel zaigrati z Ozzyjem Osbournom. Kdaj si postal polno prepričan v svoje kitarske zmogljivosti?
Hmmm, ne vem, če sem se sploh kdaj ukvarjal s tem. Seveda sem hotel biti čim boljši, ampak nikoli si nisem hotel postavljati ciljev, da ko bom dosegel določen nivo, bom pa nehal z igranjem. Ali pa, ko bom pa dosegel ta nivo, bom pa lahko v bendu in podobno. Rad sem le igral in počasi lezel višje in višje. Nikoli pa ni končne točke, kjer bi lahko zaključil.
► V zgodnjih devetdesetih si imel v skupini Mr. Big oblikovalca oblek, ki je kasneje izdeloval za Marilyna Mansona. Kakšen je tvoj pogled na ekstremizem? Je kakšna črta, kjer si rečeš, da je določena stvar, ki jo glasbeno ustvarjaš, preekstremna?
Gre bolj za to, ali mi je zanimiva za poslušanje. Ko si omenil ekstremnost, mi je padlo na misel, da bendi, ki se smatrajo za ekstremne, to niti niso glasbeno, ampak bolj v produkcijsem ali vizualnem smislu.
► Kdo pa je glasbeno ekstremen po tvojem prepričanju?
Prva stvar, ki se jo spomnim, je Shastikovich, ruski komponist iz prejšnjega stoletja. Bil je zelo izobražen, spisal je nekaj neverjetno močne glasbe, istočasno pa je točno vedel, kaj počne. Njegova kompleksna, napredna in oddaljena ideja pa je bila znotraj oddaljenosti še premišljena. Ne pa tako, kot kakšni modeli, ki igrajo kitare in vmes šele raziskujejo kaj ustvarjajo.
