Triinšestdeset let po koncu druge svetovne vojne, ko je nacionalsocializem in z njim nemški diktator Adolf Hitler neslavno pristal na smetišču zgodovine, so živi le še redki Hitlerjevi sodelavci. Zato so njihova pričevanja iz prve roke o temačni nemški preteklosti tem bolj dragocena in iskana. Danes 91-letni Rochus Misch je na primer zadnji še živeči prebivalec in sodelavec v tako imenovanem "firerjevem bunkerju", podzemnem kompleksu v Berlinu, kjer je Hitler z nekaterimi najožjimi sodelavci preživel obdobje od januarja do aprila leta 1945, ko je položil roko nase.
Rochus Misch, ki se zaveda svoje privlačnosti za zgodovinarje, je pred kratkim izdal knjigo z naslovom Poslednja priča: Bil sem Hitlerjev telefonist, kurir in varnostnik. Res je, da se Misch v štirih mesecih sobivanja s Hitlerjem v bunkerju z nacističnim vodjem ni prav velikokrat srečal, saj ni opravljal kakšne pomembne funkcije kot denimo znamenita firerjeva tajnica Traudl Junge, ki je umrla pred šestimi leti. Zaradi tega Mischeva knjiga ne ponuja nekega novega pogleda na tedne smrtne agonije, ki jih je nacistični diktator preživljal v prvih mesecih leta 1945. Hitlerjev telefonist, kurir in varnostnik pač ni bil v neprestani fizični bližini Hitlerja niti se ni z njim znašel v kakšni intimni situaciji.
Še največja vrednost spominov zadnjega še živečega prebivalca Hitlerjevega bunkerja, ki je tako izdal že drugo knjigo s spomini na prebivanje v smrtni kletki nemških nacističnih voditeljev, je v natančnem popisu konstrukcije in notranjosti kompleksa bunkerja, ocenjujejo nemški mediji in dodajajo, da je tudi to nekaj.
