Fotr ni žajfnica in ni izpoved nekega pomehkuženega očeta, ki bi skrbno načrtoval svojo kariero, popedenal dobro ženo, si v računalnik vpisal tedenski načrt kosil, sestankov, seksa in nenazadnje kar on sam skrbel za ženino ovulacijo. Ne, Fotr je Lado (Bizovičar), njegova žena pa Katarina (Čas). Fotr je monokomedija, Lado je na odru z mikrofonom, Katarina na platnu v ozadju.
Avtorsko delo Bjarnija Haukur Thorssona pod režijskim očesom Nataše Barbare Gračner prinaša sodobnega Fotra, kajpak lepo zagorelega, postavnega, in na kar je Lado zelo ponosen, spočitega. Prinaša zgodbo o objemčkih, poljubčkih, odločitvah, testu nosečnosti z modrim rezultatom, ginekologu, velikem trebuhu, zaobljeni in požrešni ženi, jokanju, stokanju in neopisljivemu rojstvu. Fotr pripoveduje o teti Moniki, ki bi Fotrovega otroka poimenovala Vladimir, o ženinemu dojenju, o previjanju, o sinovem kakanju, o jokanju, o neprespanih nočeh in mulcu, ki si ga ni, pa si ga je želel.
Lado Bizovičar sicer ni fotr, a mu je vloga Fotra pisana na kožo. Težko bi ga odigral nekdo, ki je vse radosti in tegobe že dal skozi. Lado ohranja distanco med sabo in sinom, obenem pa s pripovedovanjem v živo predvaja film, ki ga gledalci vidijo v svojih glavah. Gledalec pozabi, da je Bizovičar voditelj, pozabi na vse mogoče primerjave z domačimi igralci. Prepričljivost udarnega monologa in mimičnega nastopa pustita gledalcu toliko blizu, kot je potrebno. da se ne zjoče. Od smeha ali spominov na svoje otroke ali otroštvo. Lado je na odru dober Fotr, kakšen bo v zaodrju, ni pomembno. Ko bo, bo to to.
