Sramežljivost je reakcija na sliko, ki jo o osebah ali situacijah nosimo v glavi. Najenostavnejša oblika sramežljivosti se pojavlja že pri enoletnih otrocih. Tovrstna 'sramežljivost' je naravna in jo poripisujemo prirojeni previdnosti malčkov do neznanih ljudi. Nekateri strokovnjaki menijo, da se prava sramežljivost pojavi okoli četrtega ali petega leta starosti, drugi trdijo, da gre za primitivno sramežljivost, saj petletni otrok še ni dovolj zrel, da razume občutek neugodja, ki ga predstavlja zavedanje o samopodobi. Prava sramežljivost naj bi se razvila šele pri osmem letu, vrhunec doseže v puberteti in nato upada.
Najbolj izpostavljeni razvoju sramežljivosti so otroci, ki imajo dobro komunikacijo z odraslimi, ne pa tudi z vrstniki, izrazito nadarjeni otroci, edinci, visoko reaktivni otroci, otroci s posebnostnmi, tisti, ki prihajajo iz disfunkcionalnih družin in iz izoliranih okolij ...Sramežljivost vključuje strah, plašnost, zaprtost in nezgovornost.
Vzroki sramežljivosti
Buss (1997) navaja naslednje vzroke sramežljivosti:
1. Rušenje zasebnosti – kadar oseba, s katero se pogovarjamo, vdre v naš socialni, osebni in še posebej intimni prostor, to je, če se nam preveč približa.
2. (Ne)vpadljivost – če smo deležni preveč ali premalo pozornosti, ali, če smo v skupini, kjer po nečem izstopamo.
3. Ravnanje drugih ljudi – kadar nas zatirajo ali pretirano hvalijo.
4. Osebno ravnanje in doživljanje – če nekaj narobe povemo ali slišimo neprijetno vprašanje.
K razvoju sramežljivosti pri majhnih otrocih prispeva neustrezna vzgoja. Katero so štiri osnovna ravnanja, ki bi se jim morali starši izogniti?
Preveliko zaščitništvo – starši otrokom ne dopuščajo, da bi sami reševali nekatere probleme z vrstniki ali obveznostmi, njihovo življenje se vrti samo okoli otroka, ki postane v očeh drugih otrok etiketiran kot 'mamina maza'.
Strog in hladen odnos – ne omogoča otroku, da se nauči, kako vstopati v interakcijo z vrstniki in drugimi otroci ter kako prepoznati in imenovati osebna čutvena stanja in čustvena stanja drugih. Otrok ne razvije čustvene inteligence.
Perfekcionizem – starši želijo prek otroka uresničiti neizpolnjene ambicije, otrok pa želi ugoditi staršem, zato ne sprejema osebne pravice do napake in sebi ne priznava nič manj od popolnosti.
Pogojna ljubezen – manifestira se skozi spodbujanje ali motiviranje otroka za neko ravnanje s čustvenim izsiljevanjem ('mama te ne bo imela rada/bo žalostna, če ...)
Cilj ni popolnost
Vsaka od omenjenih napak, ki jo starši pogosto delajo nezavedno, ruši privrženost med njimi in otrokom, vpliva na nezmožnost ustvarjanja normalnih odnosov z drugimi osebami ter spodbuja razvoj sramežljivosti in negotovosti pri otroku.
Pomanjkanje občutka varnosti, ugodja, ljubezni in zaupanja v otroštvu s strani staršev lahko za celo življenje zaznamuje otroka in njegove stike z okolico. Zaradi tega je pomembno pravočasno prepoznati sramežljivost pri sebi in drugih, se učiti, kako sprejeti pomanjkljivosti in vrline, zavračanje in neuspeh, biti tisto, kar smo.
Cilj boja proti sramežljivosti ni postati popoln ali brez greha, ampak se naučiti, kako kakovostnejše in srečnejše živeti.
