Bob Woodward in Carl Bernstein sta imeni, ki bosta za zmeraj povezani z verjetno največjim medijskim razkritjem 20. stoletja. Oba lokalna novinarja časnika Washington Post sta leta 1972 razkrinkala poskus tedaj vladajoče republikanske stranke, da bi s prisluškovalnimi napravami, nameščenimi v washingtonskem hotelskem kompleksu Watergate, sledila dogajanju v tam stacioniranem sedežu konkurenčne demokratske stranke. Dve leti kasneje je republikanski predsednik Richard M. Nixon zaradi zlorabe pooblastil odstopil. Raziskovalno novinarstvo pa je slavilo veliko zmago.
A lahko bi bilo tudi drugače. Namesto Woodwarda in Bernsteina bi lahko zaslovela Robert M. Smith in Robert H. Phelps. Možakarja, nekdanja novinarja New York Timesa, sta pred kratkim namreč priznala, da sta bila že zelo zgodaj seznanjena s prisluškovalnim škandalom in nečastno vlogo Bele hiše v njem, navaja New York Times.
Avgusta 1972, le slaba dva meseca po vdoru v glavni sedež demokratov, se je novinar Smith srečal s tedanjim visoko pozicioniranim uslužbencem Zveznega preiskovalnega urada (FBI) Patrickom Grayem. Smith je tedaj nameraval opustiti novinarski posel, da bi študiral pravo na Univerzi Yale. Tudi zato je verjetno Gray brez dlake na jeziku povedal, da je vdor v Watergate povezan z Johnom Mitchellom, vodjem predvolilne kampanje Richarda Nixona.
"Gray mi je povedal, da je Mitchell vpleten v neko prikrivanje. Ko sem ga vprašal, kako visoko seže afera, je zgolj negibno sedel, me gledal in molčal. Odgovor je bil skrit v njegovem pogledu," je razkril novinar Smith. Po nenavadno informativnem sestanku je Smith odvihral v redakcijo časopisa in z vročimi podatki seznanil nadrejenega urednika Phelpsa. Ta si je to, kar mu je povedal podrejeni novinar, zapisal. A Smith je kmalu odšel na Yale, Phelps pa tudi ni ničesar ukrenil.
Phelps, ki je danes šteje 89 let, je za NYT dejal, da se na pogovor s Smithom dolgo ni mogel spomniti. Šele pred kratkim, ko je pisal spomine, se je izgubljeni spomin vrnil. Poklical je Smitha, da bi zgodbo skupaj potegnilla iz naftalina. "Nisva uspela, da bi Grayeve namige nadgradila in objavila članek. Zakaj nisva, je zame uganka," pravi Phelps. "Kmalu po pogovoru s Smithom sem za en mesec šel na Aljasko, redakcija pa je imela polne roke dela s – kako ironično – republikansko konvencijo. Verjetno napačna ocena, sosledje nesrečnih naključij in vsakodnevni redakcijski stres so NYT prikrajšale za zgodbo stoletja."
Nenavadne brezbrižnosti newyorškega časnika si ne zna razložiti niti Edward Gray, sin prej omenjenega uslužbenca FBI-ja Graya.
Sicer se je pa tiste usodne dni namestnik direktorja FBI-ja W. Mark Felt obrnil na novinarja Washington Posta. Pod lažnim imenom Globoko grlo se je z novinarjem Woodwardom dobival v podzemni garaži in razkril iste povezave, ki jih je novinarju NYT razkril Gray. Tudi Woodward je odhitel v redakcijo časopisa. Vse ostalo je zgodovina ...
