Kdo je Božiček in kdo dedek Mraz?

Figuro in osebo Božička so sooblikovale številne kulture, krščanstvo pa ji je dalo zaokroženo podobo. V anglosaškem svetu so se ustvarile predstave, da Božiček prihaja v noči pred božičem, včasih sam, včasih s sanmi in svojimi severnimi jeleni ter s strehe meče darila skozi dimnik. Dimnik namreč v simbolni govorici pomeni prostor, skozi katerega je mogoče oditi v nebesa. Takšno pojmovanje se je uveljavilo predvsem v anglosaksonskem svetu, od koder se je Božiček z dimnikom preselil nazaj v Evropo in osvojil tudi druga območja sveta.

Po mnenju nekaterih naj bi bila Božičkova oprema – njegova rdeča obleka, leteči jeleni in drugo, povezana z rdečo mušnico, ki je bila po mišljenju biologov najljubša halucinogena droga evropskega severa. Posušeno rdečo mušnico so laponski šamani namreč uživali v točno določenih odmerkih, v transu, ki ga je povzročila mušnica, pa je šamanova duša zapustila telo in odplula v višje svetove, kjer je navezala stik z nadnaravnimi silami. Nekateri raziskovalci zato domnevajo, da Božičkov ''ho ho ho'' izvira iz evforičnega smeha ob zaužitju mušnice.

Božiček ali njegovo spremstvo so oblečeni v rdeče (belo) in zeleno. © BOBO

Severni jeleni se radi zadevajo
Tudi Božičkovi jeleni so del podobnih razlag. Severni jeleni so namreč zelo pomembni za severna ljudstva zaradi prevoza, mesa, mleka, kože in rogov, ki jih uporabljajo za razno orodje. Že to je dovolj za razvoj mita, jeleni pa imajo poleg tega še hecno hibo – nadvse radi pijejo človeški urin, v katerem so ostanki muksikamola iz rdeče mušnice, in se z njim dobesedno zadevajo, pa tudi sami severnjaki radi posežejo po ''rumenem snegu''. Nekateri zato menijo, da ''po nebu leteči'' severni jeleni niso zgolj pravljice, ampak temeljijo na osebnih izkušnjah severnjaških uživalcev muksikamola.

Severni jeleni nastopajo v marsikaterih zgodbah, Američani pa so jim, potem ko so svetu vsilili ''Santa Clausa'', nadeli izmišljena ali mitološka imena. Jelenov je osem: Tresko, Plesko, Skočko, Hudko, Kometko, Kupidko, Plamenko in Blisko. Najznamenitejši med njimi se je pojavil pozneje, šele leta 1939 - Rdečenosi Rudolf je zagledal občinstvo v ilustrirani knjigi Roberta Maya, desetletje pozneje pa je dobil tudi svojo pesem Rudolf the Red-Nosed Reindeer, ki so jo prepevali takšni pevci kot Pat Boone ali Frank Sinatra. Veljalo je, da ima Rudolf rdeč nos, ker se je prehladil ali popil preveč šerija na praznični dan. Ob trezem Božičku pa je bil malce okajeni jelen prav zabavna pojava. Še drobna zanimivost: jelenji samci izgubijo rogovje prav okoli božiča. Da bi Božičkovi jeleni imeli roge prav ob tem času, bi morali biti kastrirani.

Božiček se odžeja s coca colo
Božiček ali njegovo spremstvo so oblečeni v rdeče (belo) in zeleno. Zelena je barva vode - rastlinskega krajestva, prvobitnih voda, prebujenja življenja, neokrnjene narave. Zelena je za kristjane barva upanja. Rdeča je barva ognja, krvi, življenja, sonca in srca, pa tudi simbol vrhovne oblasti. Božiček se je sicer včasih oblačil po različni modi – evropski Božički 19. stoletja so bili oblečeni v rdeča, modra, zelena, rjava ali siva oblačila, marsikateri je bil celo podoben poznejšemu dedku Mrazu. Rdečega Božička v današnji podobi je ustvaril ameriški karikaturist Thomas Nast, ki ga je popolnoma sekulariziral. Svoj lonček je primaknila tudi Coca Cola, ki je prepričana, da je rdeče-beli prototip Božička 20. stoletja pravzaprav njena domislica. Po njihovem je nekakšen Božiček obstajal tudi prej, vendar je bil precej nedoločno bitje. Leta 1930 je Božiček prvič nastopil v oglasu za Coca Colo s sloganom: ''Najbolj zaposlen človek na svetu prihaja z nasmeškom. Oddih, ki osveži.'' Božiček s steklenico Coca Cole nikakor ni slaba reklama, še za Božička ne, so najbrž menili.

Tisti, ki liže lonce
Kje živi Božiček? Na različnih krajih, saj je vendar mitološko bitje. Pa tudi različna imena ima. Na Norveškem je Nisse (Julenise – Božični škrat), na Švedskem Tomte (Jultomten), Islandci mu pravijo Jula Sveinar, pa tudi 'Tisti, ki liže lonce', ali 'Tisti, ki kuka skozi okno'. Za Italijane je Babbo Natale, za Francoze pere Noel ... Finski Božiček živi na Laponskem na vrhu gore Korvantunuri, ki je visoka celih 483 metrov, ime pa mu je Joulupukki, kar v resnici pomeni ''božično kozo''. Finski radio je leta 1927 oznanil, da je Korvantunuri kraj, kjer prebiva Božiček, iz česar so napravili dober posel. Vsako leto prejema tisoče in tisoče pisem z vsega sveta in se z vami fotografira za nekaj evrov, če ga obiščete v vasi. Kjer je denar, so seveda tudi Američani. Njihov Santa Claus prebiva v Ameriki in ima prav tako veliko dela z odgovarjanjem na brezštevilna pisma. Američani mu včasih rečejo kar Kriss Kringle in celo Old Saint Nick.

Je Božiček zakrknjen samec? Kjer se je pojavljal v Evropi, o njegovi ženi ne izvemo nič, so ga pa seveda zato poročili Američani leta 1899 v zgodbi Božiček na vožnji s sanmi (Katherine Lee Bates).

Božiček, ki danes nastopa na TV, v oglasih, na voščilnicah in v trgovskih centrih se od svojih arhaičnih prednikov v mnogočem razlikuje, predvsem pa nima religioznega ozadja. Še vedno je nekako mitičen, vendar precej bolj zemeljski.

Dedek Mraz je v naše kraje prišel po drugi svetovni vojni. © BOBO

Dedek Mraz tudi pokara
Dedek Mraz je v naše kraje prišel po drugi svetovni vojni iz Rusije kot socialistični izvozni artikel, čeprav ni sovjetsk izum, ampak je otroke razveseljeval že v carski Rusiji, njegov izvor pa je seveda še mnogo starejši – indoevropski.

Dedek Mraz sicer v poganskih verovanjih nastopa precej mračnejši mož kot ga poznamo danes. Pogani so mu pravili Varuna (v sanskrtu Vseobsežni), simboliziral pa je kaos, smrt in temo. Ko so Rusi v desetem stoletju sprejeli krščanstvo, je tudi Varuna začel doživljati preporod, sčasoma se je prelevil v svetega Nikolaja in nazadnje v dedka Mraza, ostali pa so poganski elementi v njegovi figuri. Bela srajca in vezenje kot simbol kraljestva smrtvi in mrtvih, kristalna palica kot prispodoba snega in teme z magičnimi lastnostmi. Vloga dedka Mraza je zaradi svoje arhaične vsebine še danes dvojna, medtem ko Božiček le obdaruje, dedek Mraz kdaj pa kdaj koga tudi pokara ''če ni bil preveč priden''.

Zgodovina sodobnega dedka Mraza se začenja v 19. stoletju, kmalu se mu je pridružila tudi Sneguljčica, ki sedi v gondoli iz svetlobe, poleg severnih jelenov pa so se mu pridružila tudi različna bolj ali manj pravljična bitja.

‘’Ded Moroz’’ ima stalni naslov
Dedek Mraz se je v sovjetskih časih po prepričanju naših ljudi priklatil iz mrzle in temačne Sibirije, mnogi ruski otroci pa so bili dolga leta prepričani, da prihaja iz norveškega kraja Bodo, lepega norvešega mesta ob fjordu, kjer vozi celo tramvaj, čeprav tamkajšnji prebivalci o tem niso imeli pojma. Dedek Mraz je sicer pre kratkim dobil svoj stalni naslov – po novem živi v Velikem Ustjugu, okoli osemsto kilometrov severno od Moskve, kjer so leta 1998 začeli graditi vas ''deda Moroza''. Tudi on mora odgovarjati na pisma in prodajati spominke, povezane z njegovim likom.

Dedek Mraz ali oča Triglav?
Leta 1948 je bil dedek Mraz v naših krajih še čisto bel – z belo kučmo, belim plaščem, belimi rokavicami in enakimi škornji, oprt na veliko gorjačo. Po vojni je bil dedek Mraz najprej prijateljska vez s Sovjetsko zvezo, po Informbiroju in sporu s Stalinom, pa so se pojavile kritike ''o nekritičnem uvozu ruskega mužika, ki naj bi razveseljeval, vzgajal in nagrajeval naše otroke''. Nekdo je celo predlagal, da naj postane oča Triglav, častitljiv starček, bogato oblečen v prvine narodne noše, ledene sveče in snežinke.Spremljali pa naj bi ga gamsi, vile snežinke, planike in planšarji, s koši, polnimi daril. Nekateri so imeli v mislih celo žensko obliko – babico Zimo, Sneženega moža in druge like.

Za polhovko več kot dvajset kož
Znani slikar Maksim Gaspari je dedka Mraza izvirno upodobil že leta 1952 z dolgimi sivobelimi lasmi in košato brado, pokrivala ga je slovenska polhovka, za kakršno je potrebnih triindvajset do petindvajset polšjih kožic. Za polhovko pa mu je zataknil še zimzelen rastlinje in pisane trakove. Oblečen je v ovčji kožuh, na robovih okrašen s slovenskimi ljudskimi ornamenti, običajno gorenjskimi nageljni, rožmarinom ipd. Obut je v črne, rjave, pozneje spet bele škornje, na hrbtu pa nosi velik koš, poln pisanih daril. Dedka Mraza so opisovala kot ''prikupnega gorenjskega očaka, kot živo, vedro pravljično postavo, ki pronikne v otrokov svet, tako da otrok v njem zaživi''.

Dedek Mraz je s konjsko vprego vsako leto paradiral po Ljubljani in drugih mestih, njegov sprevod pa se je z leti spreminjal, med drugim je dobil družbo Kekca, Kosobrina, Pehte, Sneguljčice ...

Konkurenca je vedno dobra
Z osamosvojitvijo je dedek Mraz izgubil nekaj sijaja, saj je dobil konkurenco Miklavža in Božička. Etnolog Janez Bogataj ga je opisal kot ''umeten konstrukt ruskega telesa, slovenske obleke in amerikanističnega paradnega nastopa'', vendar ni dvoma, da mnogim prinaša veselje. Pa tudi priložnostni zaslužek. Na Madžarskem si marsikdo želi obiska dedka Mraza na domu, povpraševanje je tolikšno, da ga je treba naročiti že nekaj mesecev prej, obišče pa več kot deset družin na dan. Zakaj pa ne?

Ni se treba odločati med obema vedrima možakarjema. Radi imejte oba.

Povzeto po knjigi Trije dobri možje (Damjan J. Ovsec)