Razstava bo v Mali galeriji (nasproti hotela Slon – Slovenska cesta) na ogled do 30. januarja, treba pa je poudariti, da je večerni (p)ogled razstave Prodine običajnega zaradi svetlobe drugačen od dnevnega – razstava je "odprta" 24 ur vsak dan. V galeriji so razstavljene videoprojekcije in kolaži fotografij v Vipotnikovem značilnem abstraktnem slogu. Galerija leži tik nad bančnim trezorjem, kar razstavi, ki ima kritičen pogled na bančništvo, kapitalistično zmešnjavo in trezor kot vrednoto celotne države, dodaja poseben pečat. V njej pa najdemo tudi nasilno videoigro, ki prikazuje bančni rop – tega pa na videoposnetku varnostne kamere najdemo tudi v realistični obliki. Ženska na veliki fotografiji, ki se javlja prek programa skype, predstavlja tehnično podporo oziroma operaterko, ki je locirana v neki drugi, oddaljeni državi, kot banka sama. Opazimo lahko tudi posnetek buldožerja in tanka, ki rušita dobrine kapitala. Obiskovalec oziroma gledalec tako postane nekakšen Veliki brat, ki z varne distance (skozi zamegljena povečevalna stekla) opazuje dogajanje, v katero nas je pahnil materializem.
Pionir slovenske videoumetnosti
Pionir slovenske videoumetnosti in multimedijski umetnik Miha Vipotnik (56) že dobrih trideset let raziskuje značilnosti in potenciale videotehnologije v razmerju do strukture in estetskega učinka elektronske slike. Njegova Multivizija Videograma 4 iz leta 1979 je v duhu Fluxusa prepletla elemente performansa, videa, filma, fotografije in glasbe v socialno situacijo, ki jo je zaznamovalo informacijsko okolje televizije, in je v slovenski umetnostni prostor vpeljala medijsko prakso. Leta 1983 je soustanovil mednarodni bienale Video CD, s čimer je video vzpostavil tudi institucionalno, in kot direktor prvih treh izdaj pospešil vključevanje slovenskega videa v mednarodni kontekst.
Nagovarjanje mimoidočih
"Miha Vipotnik je v projektu za Malo galerijo posegel po specifikah prostora in dane okoliščine vzel kot izhodišče za delo, ki obiskovalca s ceste vabi k sooblikovanju izkušnje prostora, časa in zgodbe. Na podlagi lokacije je kreativno rekonstruiral širši kontekst in pomen banke kot prostora in institucije, poseg v prostor pa strukturiral s časovnega vidika in ga razdelil na posamične sekvence, vidne skozi odprtine na oknih in vratih galerije. Tako je vzpostavil sistem podob, ki se dogajajo zunaj nas kot gibanje in v nas kot mišljenje. Vipotnik razume socialno, politično in umetnostno zgodovino kot škatlo za orodje: situacije iz neposredne okolice galerijskega prostora uporablja za to, da jih lahko uprizori na novo," je o razstavi zapisal kustos Igor Španjol.
V celoti gre za več zgodb in medijev, posamični segmenti pa funkcionirajo tudi neodvisno. Vipotnikovo nagovarjanje mimoidočih je obsesivno in poetično, vendar ne naivno in romantično, še dodaja Španjol.
