Mislil je, da bi bila ameriškemu občinstvu všeč različica oddaje, ki jo je videl v Angliji, in imel
je prav, saj je postala najpopularnejša na javni TV-mreži, pritegnila pa je pozornost različnih
skupin. In za kaj gre?
Oddaja prikazuje strokovnjake za ocenjevanje starin iz zelo priznanih dražbenih hiš, kot sta
Sotheby’s in Christy’s, ki potujejo po ZDA in ocenjujejo različne predmete, ki jim jih prinesejo
ljudje s svojih podstrešij. Vse to se odvija pred televizijskimi kamerami, veliko predmetov pa je
popolnoma neznanih, neobičajnih ali takih, na katerih se že dolgo nabira prah v kakšnem kotu.
Ljudje so pogosto prijetno presenečeni, ko izvedo, da so kakšna stara vaza, igračka ali nakit
vredni stokrat več, kot so mislili.
Tudi ko predmeti nimajo velike vrednosti, se za mnogimi pogosto skriva zanimiva zgodba o tem,
iz česa je narejen, od kod izvira, kje so ga našli … takšno vzdušje pa preprosto hipnotizira
gledalce. Spodbujeni s tem, kar so doživeli, brskajo po svojih omarah, da bi videli, ali jim je
babica zapustila kaj dragocenega. Program je pripomogel tudi k boljši obiskanosti majhnih
starinarn, med strankami pa so ponekod v 90 odstotkih gledalci omenjenega programa.
Psihologi menijo, da očaranost nad starinami in kramo odraža podzavestno željo Američanov po
počasnejšem tempu življenja in mirnejših časih, v katerih so živeli njihovi predniki. Seveda pa je
nostalgija povezana tudi z dejstvom, da je lahko stara košarica za šivanje vredna malo premoženje.
Zadovoljni pa so tudi sodobni oglaševalci.
Ko je krama vredna veliko
Leta 1996 je imel producent javne televizijske postaje v Bostonu (ZDA) zanimiv predlog za svojega urednika.
