Sin se je namreč vsako noč večkrat prebujal in listal slikanice. Nič koliko časa sem porabila, da
bi ga odvadila tega. Brezplodno, seveda, zdaj pa naj bi moževa grožnja zalegla? Še posebno ker se
je sinu njegov globok glas zdel bolj smešen kakor grozljiv. A naslednjo noč sin ni vstal niti
enkrat. Naslednje jutro je tekal sem in tja ter kričal, da je zmagal in da pošast ne bo prišla. Mož
je bolje kot jaz vedel, da je treba težavo obrniti v igro. Seveda sem bila hvaležna. Pa tudi malce
ljubosumna. Zakaj nisem jaz tega ugotovila? Zakaj ne znam govoriti z globokim pošastnim glasom?
Tako se občasno počuti mnogo žensk. Konec koncev, iz generacije v generacijo so bile ženske
tiste, ki so imele dva para rok. Res pa je, da današnji očetje v gospodinjstvu postorijo mnogo več,
kot so njihovi. Previjajo in preoblačijo otroke, jih kopajo, hranijo, jim berejo za lahko noč …
Ženske si takšne partnerje v današnjih karierističnih časih seveda lahko samo želijo. Ne želijo si,
da bi postorili manj. Ne želijo pa si tudi, da bi kdo prevzel pobudo in jih vrgel s prestola
nenadomestljive Mame.
Čeprav se družba spreminja, so ženske še vedno naslovnice tradicionalnih sporočil. Njihove
mame, televizijski oglasi in oddaje ali sodelavci, še vedno žensko nagovarjajo kot tisto, ki mora
prevzeti nase večjo skrb za otroka. Takšna sporočila pa si ženske rade vzamejo k srcu.
|
''Pogrešam očka.'' © iStockphoto
|
Za ženske ni pomembno, kako daleč so s kariero ali kako ostre so glede feminističnih stališč, na neki stopnji vedno pridejo do "zavedanja", da so one po naravi skrbnice otrok. Če z otrokom ne preživijo dovolj časa, se počutijo krive, in če čas z njimi preživljajo njihovi možje, iz te krivde izhaja tudi ljubosumje. Še posebno kadar gre za dojenčka, so matere bolj občutljive. Z njim želijo preživeti čim več kakovostnega časa, saj je ta omejen, ker otrok pogosto spi ali joka. Pri starejših otrocih se ta čas lahko enakomerneje porazdeli med partnerja, pri dojenčkih pa so brezskrbni trenutki precej redkejši.
Potem je tukaj vprašanje ljubezni. Če moški z otrokom preživlja veliko časa, se ta nanj tudi bolj naveže. Očetje se s potomci seveda ukvarjajo na drugačen način in mati lahko otrokovo večjo igrivost vidi kot znak, da je otrok nima tako rad kot očeta, kar seveda boli.
Rojene odrešenice
Ne glede na kakovost partnerskega odnosa imajo ženske pogosto globoko vsajeno prepričanje, da morajo biti boljši starši kot njihovi možje. Bolj občutljive, bolj dojemljive, bolj ustvarjalne, skratka bolj v soglasju z otrokom. "Mama sem in to lahko najbolje uredim," je njihovo utemeljeno ali neutemeljeno prepričanje o svoji skorajda odrešeniški vlogi.
Nekatere se zaradi otrok delno ali celo povsem odrečejo karieri ali zmanjšajo delovne obveznosti. Odrečejo se poklicnemu samouresničenju in namesto tega začutijo potrebo, da bi zasijale in se samouresničile kot matere. Kar pa je lahko frustirajoče, če je mož prav tako uspešen v službi in v enaki meri skrbi in se zabava z otroki.
|
|
|
Kje pa je mami? Se kuja? © iStockphoto
|
Če matere niso pozorne na svoja čustva, se lahko ljubosumje in negotovost sprevržeta v potrebo po nadzorovanju. "Si prepričan, da si mu dal dovolj zelenjave? Si ga dovolj toplo oblekel …? " so lahko nenehna vprašanja, s katerimi ženska ohranja občutek odločanja. To pa vsakomur dobro dene. Težava je, da bolj kot ženske nadzirajo moške v skrbi za otroke, manj voljni so to početi. Konec koncev so samostojne in odrasle osebe. Vsaj naj bi bile. Zakaj bi znali z otroki slabše? Kadar ženske začutijo potrebo, da bi partnerja razsvetlile z bistvenim znanjem glede najnovejše prehranjevalne piramide za dojenčke, je najbolje, da mu to predstavijo na nevtralen način, ne v obliki diktata.
Ko je otrok še čisto majčken, je za materin občutek nenadomestljivosti morda dovolj, da ga podoji. Oče tega ne zmore. Pomembno je zavedanje, da se tudi pozneje starševske vloge ne izključujejo, ampak dopolnjujejo. Od moških se da veliko naučiti.
