Kocka bo padla

Tretja premiera letošnjega repertoarja ljubljanske Drame bo tragedija o umoru velikega rimskega zgodovinarja in govornika, predvsem pa politika in vojskovodje Julija Cezarja. Po Shakespearovem besedilu in prevodu Otona Župančiča ter v režiji Diega de Bree jo bodo v že razprodani dvorani premierno uprizorili jutri.

Jaz nisem kralj, sem Cezar!
Zgodba, ki nima le enega tragičnega junaka in tudi ne samo enega tragičnega dogodka, je nastala okrog leta 1599 in prikazuje zaroto zoper rimskega cesarja Julija Cezarja, atentat nanj in posledice, ki so v rimskem cesarstvu nastale po njegovi smrti.

Cezarja, ki je sovraštvo nadse priklical zaradi nezvestobe republiki in častihlepne želje po popolni vrhovni oblasti, bo v jutrišnji predstavi upodobil Ivo Ban. Danes si je Cezarjevo željo morda težko predstavljati, zlahka predstavljivi in v sodobnosti čisto očitni pa so portreti rimskih meščanov kot topoglave množice, katere brezglavost lahko zbega le nekaj besed. Tako kot je na primer Rimljane spreobrnil govor Cezarjevega kvazizaupnika Marka Antonija, da so že 23-krat zabodeno Cezarjevo truplo nato še zažgali.

Tudi ti, Brut?
Kot ima vsaka akcija reakcijo, jo je imela tudi Cezarjeva nezvestoba.
Da se bo senatorjem v zaroti pridružil tudi njegov prijatelj oziroma nezakonski sin Brut, je bilo vprašanje kratkotrajne notranje dileme – odločitev med prijateljstvom in zvestobo ideji republike je kmalu padla. Edini zarotnik, ki ga v umor nista gnala pohlep ali zamera, je Cezarja zabodel z izdajstvom.

Večne marčeve ide
Julija Cezarja je po Jovanovićevi izvedbi iz leta 2004 na oder postavil Diego de Brea, ki mu je največjo težavo predstavljalo to, da bodo zgodbo in razplet tragedije gledalci že poznali.

A nekatere zgodbe, zlasti Shakespearove, so večne in vedno nove in takšna bo tudi rimska republika skoraj dva tisoč let pozneje. V posodobljeni izvedbi in s poudarkom na človeških odnosih bo tragedija tokrat odsevala čas, v katerem živimo – tukaj in zdaj.