Fotograf svetovnega kova

Danes živi med Milanom, Parizom in New Yorkom. In ustvarja mojstrovine.

Kako se je rodil Marino Parisotto, fotograf?
Nekoč me je novinar vprašal: "Študirali ste ekonomijo; kako, da ste postali fotograf?" Zdi se, da obstaja dihotomija med "resnim študijem" in fotografijo, ki pa je jaz ne vidim. V sebi že od nekdaj čutim močno željo po lepem. Fotograf sem postal v nenehnem raziskovanju lepega, ko sem se trudil potešiti to željo. V življenju sem vročično iskal Dobro in Lepo, ki sta nerazdružljiva, eno ne more obstajati brez drugega. Če pa se to kdaj zgodi, je precej tragično.

Kakšen je vaš zaščitni znak, prepoznavni stil?
Včasih kdo napol v šali reče: "To je zelo Parisotto!". Kaj to pomeni? Lahko bi rekli, da imam nekaj značilnih posebnosti, zaradi katerih je moje delo zelo prepoznavno. Moji modeli so vedno prestrašeni, objokani ali v krohotu. Nekaj jih lovi ali pa same kaj preganjajo, vedno so v gibanju in na tem, da vstopijo v drugačno situacijo. Bralec poskuša razumeti, kaj se je že zgodilo in kaj je tik pred tem, da se zgodi.



Zakaj ste sprejeli projekt Campari Calendar 2008?
Kot pravi Benečan sem izjemno radoveden. Campari me je vedno intrigiral. Delo z neverjetno igralko, kot je Eva, in s fantastično ekipo je bilo pravo Camparijevo darilo. Nekaj takega, kot bi otroka na božični večer peljali v trgovino z igračami in mu dali vse igrače: čudovito je delati z ljudmi, ki so srečni, nasmejani in pozitivni. Snemanje se je izkazalo za vse to in še več. Danes je to prava redkost.

Vajeni ste dela z igralkami in manekenkami.  Kako je bilo delati z Evo Mendes?
Eva je božanska in talentirana, imela sva čudovito preprost odnos. Ni vzvišena, razvajena zvezdnica, ampak precej realna in praktična oseba, ki zna delo izpeljati do konca. Brez prevzetnosti.

Kateri posnetek je bil najtežji?
Prvi, ki smo ga naredili, Mala sirena (Mala morska deklica). Burja je ure in ure bičala to lepo skalnato plažo, vsi poskusi so bili brez uspeha. Skoraj smo že obupali, ko se je tik pred koncem v zadnjih žarkih popoldneva nenadoma vse umirilo in posijala je naravnost čarobna svetloba. Posnetek nam je vzel manj kot deset minut, bilo je zares magično.