Če splošni zdravnik pregled začne z besedami:
"Kako vam lahko pomagam?", s tem izgubi možnost, da pogovor o tem, kaj vas muči, začnete
sami. Zato je veliko učinkoviteje, če vam ob vstopu reče le:
"Dober dan, gospod ali gospa X, prosim, usedite se." Z ustvarjanjem stika z očmi ali s
prizanesljivim nasmehom vas bo pripravil do tega, da boste o bolezni ali težavah začeli govoriti
sami.
Če nas kaj zares skrbi, o tem raje ne govorimo
Cenzuriranje tega, o čemer resnično razmišljamo, se pri zdravniku dogaja, ker težko govorimo
o stvareh, ki nas mučijo: o boleznih, strahovih pred njimi, bolečinah, ki nas tarejo, in tako
dalje. Ko se začnemo obotavljati, mora zdravnik postati pozoren, saj je zamolčana informacija
pogosto ključna za pravilno diagnozo in uspešno zdravljenje.
Zdravniki niso jasnovidci
Splošni zdravniki nikakor niso jasnovidci, si pa lahko pri diagnosticiranju zelo pomagajo z
vašimi opazkami, načinom govorjenja, očesnimi gibi in držo. Pri ključnih informacijah se namreč
ljudem spremenita ton in način govorjenja. Glas se začne tresti in spremeni se njegova jakost. Ob
vstopu v sobo lahko drhtite, se nenavadno gibljete ali pa je kako drugače očitno, da vas nekaj
boli.
Telesni znaki povedo več od besed
Poleg vsega tega vaše telo oddaja zelo jasne znake o tem, kako se počutite:
• Če imate povešena ramena in gledate v tla, je precej jasno, da ste poklapani.
• Nemirne roke izdajajo vašo raven tesnobe.
• Nekateri ljudje težko sedijo, drugi si stol odmaknejo stran od zdravnika. Oboje kaže na
nelagodje zaradi obiska pri zdravniku.
• Kadar se zamislite in pri tem pogledate navzgor, glavo pa obrnete v levo, se nečesa
spominjate.
• Ko jo obrnete navzgor in v desno, si nekaj predstavljate.
• Na stran se z glavo obrnete, kadar se spominjate zvoka besed.
• K tlom pa pogledate, kadar se spominjate preteklih občutkov.
