Včasih je doživljanje samopodobe povsem izkrivljeno in lahko pomeni hudo breme za posameznika, ki lahko preraste tudi v bolezen.
Ko se pogledate v ogledalo, vidite podobo, ki je poleg genetike tudi odraz notranjega doživljanja samega sebe. Lepota je relativna in predstavlja pomemben vidik življenja. Telesno samopodobo človek razvije na podlagi čustev, domišljije, občutkov in odzivov drugih ljudi, predvsem tistih v zelo zgodnjem otroštvu in med odraščanjem.
Motnja in ne napaka
Telesna dismorfična motnja ni telesna napaka, pač pa motnja v doživljanju lastnega telesa. Posameznik lahko začne obsedeno razmišljati o svojih telesnih pomanjkljivostih in katerakoli domnevna telesna napaka ga lahko požene v čustveno mučenje. Medtem ko vsi ostali vidijo povsem normalno osebo, ima prizadeti občutek, da ga iz ogledala gleda popačena podoba.
Znaki ki kažejo na dismorfično motnjo:
- Prisilne misli o lastnem telesu in njegovem videzu, obsedenost z videzom.
- Neprestano preverjanje "problematičnega" dela telesa v ogledalu.
- Neprestano obremenjevanje drugih ljudi z vprašanji, ali se njim zdi, da je njihov "problematični" del telesa v redu.
- Zaradi obremenjenosti s svojim videzom se posameznik začne zapirati v svoj svet, se izogibati družabnostim in na splošno iskati situacije, kjer ga drugi ne bodo mogli videti.
