Magazin > Lepota & telo
712 ogledov

"Nekateri pridejo po pomoč zelo hitro, drugi nikoli"

Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se pogovarjali s psihiatrinjo Arijano Turčin, ki je pojasnila vzroke in zdravljenje duševnih motenj.

Arijana Turčin psihiatrinja | Avtor: Osebni arhiv Osebni arhiv
Letos je v ospredju svetovnega dneva duševnega zdravja duševno zdravje starejših – največje težave pri njih so depresija, demenca in samomorilska nagnjena. Na kakšen način osveščate in pomagate takšnim osebam?
Starostnikom pomagamo tako kot ostalim, in sicer se trudimo, da njihove stiske in težave vzamemo resno, ter z največjo pozornostjo. Najprej ocenimo, za kakšne psihične težave gre, pri čemer upoštevamo še prisotnost morebitnih ostalih (telesnih) bolezni, ki lahko povzročajo ali poslabšujejo psihične motnje. Tega pa je pri starostnikih precej. Študije kažejo, da so prav kronična telesna obolenja močan dejavnik, ki starostnike pripelje do prehitrega konca – ko si sami vzamejo življenje.

Kako je v primerjavi z mladimi, ki imajo enake težave? Kdo bo prej poiskal pomoč in komu se da hitreje pomagati?
Kdo bo prej poiskal pomoč, je odvisno tudi od tega, kakšen je človek po naravi. Nekateri pridejo zelo hitro, drugi nikoli. Mladi so ponavadi telesno zdravi in imamo zato na voljo več zdravil, med katerimi lahko izbiramo, medtem ko so starostniki praviloma obremenjeni še z drugimi boleznimi, pogosto že prejemajo številna zdravila, ki imajo lahko interakcije s psihiatričnimi zdravili, to pa omejuje izbor najbolj ustrezne terapije. Mladi lažje sodelujejo pri psihoterapiji, medtem ko možgani s staranjem izgubljajo na "elastičnosti" in zaradi tega starostniki težje sodelujejo v psihoterapevtskem procesu. Če gre za demenco, potem je psihoterapija nesmiselna, saj tak pacient tega ne zmore. Kljub vsemu starostnikom lahko pomagamo in jim tudi moramo pomagati.

Koga najpogosteje po vašem mnenju doletijo duševne motnje?
Duševne motnje lahko doletijo vsakega, tudi če nima bolezenskega nagnjenja, saj zadošča dovolj močan stresni dogodek (ali serija takšnih dogodkov) v kombinaciji z oslabljenimi prilagoditvenimi sposobnostmi, da zdrava oseba zboli za duševno motnjo. Ko začne kakršnakoli psihična motnja pomembno ovirati vsakodnevno funkcioniranje, je čas, da ta oseba poišče strokovno pomoč. Seveda se duševne motnje pogosteje pojavljajo v družinah, ki so že dedno obremenjene z duševnimi boleznimi. Pri posameznikih, ki prihajajo iz družin, kjer se vsaj en svojec že zdravi zaradi npr. shizofrenije, depresije, bipolarne motnje ali demence, smo toliko bolj pozorni tudi pri blažjih psihičnih težavah in ukrepamo hitreje. Podobno velja za družine obremenjene z odvisnostjo od alkohola ali prepovedanih drog. Najbolj ranljivi skupini sta vsekakor skupina otrok in mladostnikov, ter skupina starostnikov.

Katera duševna motnja pa je najpogostejša?
Pri odraslih se najpogosteje srečujemo z anksioznimi in razpoloženjskimi (depresivnimi) motnjami.

Na kakšen način zdravite te motnje in koliko časa traja zdravljenje za posamezno motnjo?
Pri zdravljenju anksioznih in depresivnih motenj, tudi prilagoditvenih motenj, uspešno uporabljamo antidepresive, ki jih je potrebno jemati še vsaj 6–9 mesecev od trenutka, ko se je pacientovo stanje bistveno izboljšalo (tj. ko praktično izzvenijo vsi simptomi, kot so tesnoba, žalost, nespečnost, neješčnost ali pretiran apetit, brezvoljnost, pomanjkanje energije, ipd.). Če ni dodatnih zapletov, se približno po preteku tega časa zdravila lahko tudi ukinejo. Pomembna je tudi psihoterapija, ki lahko pomaga nekaterim pacientom do te mere, da sploh ne potrebujejo zdravil. Najboljša je seveda kombinacija psihoterapije in ustreznega zdravila.

V katerih primerih je potrebno zdravljenje do konca življenja?
V nekaterih primerih je depresija tako trdovratna, da je zdravila potrebno jemati do konca življenja, vendar se moramo zavedati, da ti pacienti z zdravili funkcionirajo, brez njih pa ne. Podobno je pri zdravljenju shizofrenije in bipolarne motnje, kakor tudi pri zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje, panične motnje in nekaterih drugih anksioznih motenj. Pri tem je pomembno poudariti, da je vsak pacient enota zase in da nikakor ne smemo posploševati.

Kolikšen je porast duševnih motenj v zadnjih letih, ko je državo udarila kriza?
Na Centru za zunajbolnišnično dejavnost beležimo največji porast prilagoditvenih motenj, ki se toliko bolj pojavljajo v starostni skupini 50–65 let. To so s stresom povezane motnje, ki nastanejo ob življenjsko pomembnih dogodkih, kot so izguba službe, ločitev, smrt bližnjih, tudi selitev, zamenjava službe, ipd. Kažejo se z depresivnimi in anksioznimi simptomi, včasih se stopnjujejo tudi do razmišljanj o samomoru. Takšne prolongirane stresne situacije zelo močno prizadenejo osebe, ki se približujejo zaključku aktivnega delovnega obdobja. Če izgubijo službo le nekaj let pred redno upokojitvijo, jih je ponavadi tudi zelo težko ponovno zaposliti, kar dodatno poslabšuje že tako načeto psihično kondicijo.

Kako je v primerjavi s prejšnjimi leti?
Statistika urgentne psihiatrične službe kaže na nenehen porast števila pregledov, kjer je leta 2011 bilo za dobro četrtino več pregledov kot leta 2007. Relativno najslabše je bilo leta 2010, saj smo takrat zabeležili največji skok v številu pregledov. Številke še naprej rastejo, vendar se ta porast vendarle nekoliko umirja. Podobno je tudi v rednih ambulantah, kjer število pacientov raste.

Koga najbolj prizadene v času krize?
Najbolj prizadene ranljive in izpostavljene skupine. To so otroci in mladostniki, starostniki, ženske, pacienti z znanimi hudimi psihičnimi motnjami (npr. shizofrenija), predvsem pa tisti del populacije, ki že živi na robu eksistence. Hudo je tudi takrat, ko je nekdo bil aktiven, ustvarjalen in deloven, potem pa zaradi starosti, spleta okoliščin ali tveganega ravnanja preide v skupino ljudi, ki so močno socio-ekonomsko ogroženi. To nikoli niso enostavne situacije, ljudje se takrat lahko hitro psihično zlomijo.

Dr. Peter Pregelj s katedre za psihiatrijo na ljubljanski medicinski fakulteti je povedal, da se trend upadanja samomorov v zadnjih letih ustavlja, boji pa se, da se bo obrnil navzgor. Je za to kriva v večji meri kriza ali kaj drugega? Kakšno je vaše mnenje?
Samomorilne misli so najpogosteje tesno povezane z depresijo. Depresijo pa lahko zelo uspešno zdravimo. Prizadevamo si, da znižujemo stopnjo samomorilnosti tako s preventivnimi ukrepi, kot s pravočasnim in ustreznim zdravljenjem depresije (oz. tudi ostalih motenj, pri katerih se pojavlja samomorilno vedenje). Gospodarska kriza ne vpliva blagodejno na pojavnost tako depresije kot samomorilne ogroženosti, vendar nismo povsem nemočni in lahko pomagamo številnim ljudem v stiski, ki pomislijo na najhujše. Treba je vedeti, da je samomor trajna rešitev problemov, ki so začasni.

Ko nekdo stori samomor, to prizadene njegove svojce, prijatelje in znance. V kolikšni meri vpliva samomor na nastanek psihične motnje pri teh osebah?
Svojci osebe, ki je storila samomor, so najbolj samomorilno ogroženi v prvem mesecu po dogodku. Pri njih se najpogosteje lahko razvije prilagoditvena motnja ali depresija, vendar šele po pogovoru z njimi ocenimo, ali je potrebno zdravljenje, oziroma ali potrebujejo zgolj psihološko podporo, da lažje prebrodijo faze žalovanja po tako specifični izgubi svojca. V ta namen obstajajo tudi podporne skupine.

Kdaj oseba z duševnimi motnjami ne more več živeti doma in mora v ustrezno inštitucijo?
Starostniki z duševnimi motnjami lahko živijo doma, dokler te motnje ne ovirajo vsakodnevnega funkcioniranja. Tudi dementni pacienti so lahko povsem dobro oskrbljeni doma, če se družinski člani angažirajo, organizirajo in poskrbijo za svojo babico ali dedka. Ko bolezen napreduje do te mere, da se pojavijo tudi vedenjske motnje, ki pomembno vplivajo na sobivanje, svojci pa jim več niso kos, potem je seveda potrebno razmišljati o ustrezni namestitvi v inštitucijo. Sprva se sicer trudimo simptome kontrolirati z zdravili in pogosto to zadošča. Namestitev v inštitucijo je zadnji korak v razreševanju problematike. Trudimo se, da psihiatrični pacienti čim dlje ostanejo v svojem okolju in v okviru družine – to je v bistvu poslanstvo psihiatrije.

Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.