Modna oblikovalka Jasmina Gregurič se s svojo blagovno znamko Jessy Fashion Design vse bolj uveljavlja na domači in tudi tuji sceni. Njene talente je sicer na Instagramu najprej odkril britanski pevec Karl Michael, ki se je v šovu The Voice uvrstil v polfinale. Očarala ga je jakna, ki jo je Škofjeločanka naredila za svojega fanta in po nekajtedenskem dopisovanju ga je Greguričeva obiskala v Londonu in mu poklonila dve svoji kreaciji, nad katerima je bil mladi zvezdnik tako navdušen, da ji je ponudil delo stilistke. To pa ni bilo edini sodelovanje s tujimi zvezdniki. Gregurič poznajo tudi v Kazahstanu, kjer je uradna stilistka popularnega dua Bastau Group. Vse pa se je začelo pred štirimi leti, ko je vsem dokazala, da ima "jajca“.
Jasmina Gregurič
Leta 2015 ste pri Odeji dali odpoved in se podali na samostojno pot. Vam je bilo v kakšnem trenutku žal?
Ne, ker sem o tem koraku razmišljala nekaj let, a si ga nisem upala narediti. To odločitev sem sprejela zelo instinktivno. Samo enkrat se živi. Razmišljala sem, da grem lahko še vedno kam drugam delat, če mi ne bi uspelo.
Kako pa se je vaša družina odzvala na to odločitev?
Vsi so bili šokirani. Nekateri so mi sicer ves čas govorili, da bi bolje, da dam odpoved in se posvetim svoji blagovni znamki in da grem na svoje, nekaterim pa se je zdelo neumno, da se v teh časih odpoveš redni službi in redni plači. Zaradi te odločitve nisem imela niti ene neprespane noči. Ves čas sem imela občutek, da mi bo uspelo.
Se spomnite trenutka, ko ste se odločili, da je napočil čas za odpoved? Kaj vas je na koncu pripeljalo do te odločitve?
Zdravje. Imela sem težave in zdravnica mi je svetovala, da bi bilo morda bolje, da zamenjam službo, ker se mi je zdravstveno stanje ves čas slabšalo. Po tem, ko sem pustila službo, sem si vzela nekaj mesecev odmora. Ko sem šla po teh „počitnicah“ na pregled, so bili izvidi po 17 letih končno spet v redu. Ta razdvojenost v meni, ko toliko let nisem vedela, kaj naj naredim, me je psihično očitno tako izmučila, da se je to začelo kazati na telesu. Če si med delom ves čas slabe volje, če delaš pod pritiskom in če nekdo omejuje tvojo kreativnost, postaneš depresiven.
Marsikdo je mnenja, da je bolj stresno biti sam svoj gospodar, kot delati v nekem podjetju …
S tem mišljenjem se delno strinjam. Stresno je, ker si sam svoj šef in ne moreš na nikogar prelagati krivde. Je pa pozitivna plat samostojnega podjetništva ta, vsaj pri meni je tako, da nimaš urnika in sam odločaš, kaj boš delal in kdaj. Seveda je stresno, če imaš zelo veliko dela, stresno pa je tudi, če ga nimaš …
Kaj je bil na začetku vaš največji izziv?
Dobiti redne stranke, ki plačujejo. Zelo popularno je namreč „sponzorstvo“. Ljudje malodane od tebe zahtevajo, da jim narediš nekaj brezplačno, oni pa ti naredijo reklamo. Če nimaš nobenih strank in nihče ne ve zate, je to dobro. Nekje moraš začeti. Imela sem srečo, da sem imela že prej stranke, ki so bile popularne, tudi angleškega pevca Karla Michaela. S sponzorstvi sem sedaj opravila. Zdi se mi, da sem prišla že tako daleč, da so takšne zahteve žaljive. Ko dobim takšne prošnje, bi najraje odgovorila: 'A v trgovini prodajalki tudi rečeš, naj ti da sir brezplačno, ti pa boš objavil #jošt?'
Jasmina Gregurič
Kako se je vaše življenje v teh štirih letih spremenilo?
Že takoj na začetku se mi je začela odpirati pot v tujino. Zanimivo je, da mi tam prej uspe navezati stike z ljudmi, ki so znani, kot tukaj.
Zakaj?
Ne vem. Morda zato, ker smo v Sloveniji že vsi „pogrupirani“. Najbolj žalostno je, da imamo toliko dobrih umetnikov, ampak projekta zaradi lobijev in mobinga ne moreš izpeljati do konca, saj se vedno najde nekdo, ki ni pripravljen spustiti svojega ega. Ta noče delati s tem, on ima težave z njim … Najbolje je, da najdeš ljudi, ki se med sabo ne poznajo oziroma drug za drugega niti slišali niso.
Koliko je komolčarstva v slovenski modni sceni?
Jaz za zdaj nisem imela slabih izkušenj. Moja moda je tako specifična, da komolčarstva še nisem občutila. Morda pa zanj le ne vem, ker se z drugimi ne ukvarjam. Morda se kdo spotika obme, ampak tega ne čutim. Ne primerjam se z drugimi.
Ena vaših prvih strank je bil angleški pevec Karl Michael. Bili ste celo njegova stilistka. Sta še v stikih?
Nazadnje sva govorila nekaj mesecev nazaj, ko se je preselil v ZDA. Njegova stilistka sem bila pol leta.
Kaj vam je to sodelovanje prineslo?
Na lastne oči sem videla, kako se ljudje spreminjajo in kaj naredi slava. Karl se je spremenil na slabše. Bil je preprosto bitje, ki je čez noč zaslovelo in s to slavo ni znal živeti. Med nastopanjem v šovu The Voice se sploh ni zavedal, kako slaven je postal. Ko se je končal, pa je naredilo „bum“. Na njegovih prvih dveh koncertih je bil z njim še stari menedžer, nato pa je zamenjal celo ekipo. Takrat sem še ostala z njim. Na naslednjem koncertu je bilo že vse bolj strogo in zvezdniško. Gibanje je bilo omejeno, povsod so stali najeti ljudje, ki so spremljali dogajanje okoli njega, Karl je zamujal, nato pa hitro pobegnil. Mislim, da so mu oprali možgane.
Priložnost ste dobili tudi v Kazahstanu. Oblačite popularni duo Bastau Group.
V to državo bi lahko odpotovala vsak mesec, toliko dela imam. Žal nimam veliko časa, a še vedno redno sodelujem z njima in se v stikih z njunim producentom in menedžerjem. Ker pa paketna dostava v Kazahstan stane skoraj toliko kot letalska karta, je bolje, da grem tja in jima oblačila prinesem ter ob tej priložnosti obiščem še njun koncert in v času obiska še kaj naredim.
Pred kratkim ste izdali drugo kolekcijo moških oblačil. V čem se razlikuje od prve?
Bolj je elegantna. Odlepila sem se od ulične mode in se posvetila elegantnim moškim plaščem in jaknam.
Zakaj se še vedno držite moške mode?
Predstavlja mi večji izziv. Več lahko eksperimentiram. Moški se spreminjajo. Včasih nobeden ne bi oblekel rožnate jakne, zdaj pa jim je vse bolj pomembno to, da je oblačilo unikatno in krojeno po njihovih merah. Ker je trg tako velik, je ekstravagantno oblačilo v današnjih časih lažje pokombinirati.
Maneken Marko Degenek je spet obraz vaše modne znamke. Kako sta se spoznala?
Preko Facebooka. Ena fotografinja je izrazila željo, da bi z njim delala. Predlagala sem ji, naj mu pošlje sporočilo, kar se ji je zdelo neprofesionalno. Sporočilo sem mu zato poslala jaz. Takrat je bil na Kitajskem, a mi je obljubil, da mi sporoči, ko bo spet v Sloveniji. Obljubo je držal. Od takrat sva imela že tri snemanja. Všeč mi je, ker je pravi kameleon. Z njim je krasno delati. Nič ne komplicira, točno ve, kaj je treba narediti. Drug drugega sva že navajena, tako da stvari stečejo same od sebe.
S katerimi slovenskimi znanimi osebami redno sodelujete?
Majo Založnik, Ninom Ošlakom, Tilnom Lotričem, Dejanom Kranjcem, Nino Maurovič, Luko Markusom Štajerjem. Opažam, da ljudje ne sprašujejo po ceni. Neko najnižjo mejo si moraš postaviti. Če greš pod njo, pomeni, da ne spoštuješ svojega dela. Po drugi strani pa ne smeš postaviti previsoke cene. Veliko ljudi je pretiravalo s ceno svojih kreacij in težava je, da nas vse mečejo v isti koš. Če si priznan oblikovalec, vsi predvidevajo, da si tvojih oblačil ne morejo privoščiti. Vsem polagam na srce, da vprašajo po ceni. Pozitivno boste presenečeni.
Koliko stanejo vaši plašči?
Od 195 do 290 evrov.
Kateri slovenski oblikovalci so vam najbolj všeč?
Urška Draž ima lepe kreacije in tudi Maja Štamol. Slednja dela oblačila za drzne in samozavestne ženske.
Kako bi opisali svoj osebni stil?
Črn. (smeh) Spodnji del je pri meni preprost – oprijete hlače, pajkice, navadna majica. To pokombiniran s kakšnim odštekanim plaščem in modnimi čevlji.
A vaš partner sledi vašim modnim nasvetom?
Ne, ne posluša me. Saj veste … Kovačeva kobila. Ni mu do eksperimentiranja. Naredila sem mu nekaj ekstravagantnih srajc. Eno je celo oblekel, in sicer za novoletno zabavo, na kateri je bil moto „oldies goldies“. (smeh)
Jasmina Gregurič
