Režim Batiste so podpirale ZDA in predvsem ameriška mafija in na največji karibski otok so bogati
Američani hodili na sonce, alkohol, cigare, igre na srečo in seks. Na zgodovinski, revolucionarni
1. januar 1959, ko so revolucionarji vkorakali v Santaigo de Cuba in osem dni kasneje v takrat še
sijočo Havano, pa je Kuba s takrat 32-letnim Castrom in dve leti mlajšim Ernestom Chejem Guevaro na
čelu dokončno začela stopati po čisto svoji poti. Vse ostalo je zgodovina, a Kuba po svoji poti
hodi še danes. Oziroma se po njej opoteka, kakor že dolgo potihoma misli velika večina od dobrih
enajst milijonov Kubancev, ki živijo na otoku, a si tega ne upajo povedati na glas – evforija nad
Revolucijo se je končala že zdavnaj. In tisti, ki so Kubo zapustili, so odšli ravno zaradi
nestrinjanja s Castrovimi idejami in politiko. Ki je nenazadnje "preživela" skoraj pol stoletja
ameriškega embarga. Ta je Castru, ki je 19. februarja lani oznanil upokojitev in je predsednik Kube
postal njegov mlajši brat Raul, vedno prišel prav kot izgovor za politične pritiske, reforme in
zategovanje pasu.
|
Nekaj, kar ima Kuba skupnega z drugimi karibskimi otoki ... © iStockphoto |
"El comandante" Fidel Castro, ki trdi, da je preživel 634 poskusov atentata nase, je resda odpravil nepismenost in ustvaril zdravstveni sistem, ki "proizvaja" trikrat toliko zdravnikov, kot jih Kuba potrebuje (in jih zato izvaža), kriminala naj bi bilo najmanj na zahodni polobli, a veliko več je stvari, ki niso rožnate, starajoča se Revolucija pa zavira napredek. Povprečen Kubanec zasluži 20 dolarjev na mesec, zato se večina zanaša na pomoč izseljenih sorodnikov in prijateljev, ki jih je največ v bližnjem Miamiju. O Kubi, prvi komunistični državi na zahodni polobli, in Castru je bilo napisanih na stotine knjig, po vsem svetu še danes o Kubi sanja ogromno tistih, ki še vedno verjamejo, da je v "kubanskem modelu" prihodnost, a revnim Kubancem je vse to malo mar, saj želijo le več svobode in vsaj kakšno priložnost. "Čudovita stvar v tej deželi je, da ti ni treba delati, če nočeš," ironično pravi taksist iz Havane. Kubanci so se pač naučili, kako se znajti. Morda bo kmalu vse vsaj malo drugače, saj je Barack Obama napovedal, da bo "zrahljal blokado in se morda pogovarjal s Kubanci".
"... dokler je Fidel še živ ..."
Na Kubo vsako leto pride približno dva milijona obiskovalcev, za katere tam veljajo druge, veliko višje cene kot za domačine. Turisti večinoma priletijo iz Evrope (Američani – predvsem prek Mehike – prihajajo "skrivaj"). Veliko jih že dolgo "prihiti", da bi "doživeli Kubo, dokler je Fidel še živ" in "preden jo zavzamejo Američani". In otok ponuja veliko: stara kolonialna mesta, bele plaže, zeleno pokrajino in "socialistični muzej na prostem" ... A tudi Havana, ki se podira sama vase, Santiago, Trinidad in druga mesta z bogato kulturno dediščino čakajo na priložnost in denar, saj dolarjev turistov, ki jih bo letos zelo verjetno prišlo še več kot prejšnja leta, kubanska vlada v turizem skoraj ne vlaga. Ker misli, da ji ni treba? Veliko dolarjev (tudi tistih, ki jih pustijo seksturisti) pa tako ali tako ponikne.
Preberite še: |
