Naša potrebna tajnica

Ja, prav zares je hudo. Ste potrebni, zato se obračate stran, da vas ne bi zavedla skušnjava in bi stegnili roko po njeni zadnjici, potem pa, saj veste ...

© iStockphoto

Mobing, tožba, izguba službe, saj ona o vsem tem seveda ni vedela nič. Se je pač oblekla tako, kot ji veleva okus, in ni imela niti najmanjšega namena spravljati v skušnjavo svojih sodelavcev. Pa še kako jih je. Tudi varnostnik je bil ves poten po čelu, kadar se je sklonila preko njegovega pulta, da bi prišla do ključa, katerega bi ji tako ali tako moral dati on. Toda ne, ona se je z megalomanskimi joški naslonila na leseni pult, iztegnila desno roko, da bi zgrabila ključ v omarici, z levico pa je že lovila desno dojko, ki ji je že skoraj popolnoma ušla izpod nadzora. Ubogi Joco, ki jih šteje precej preko petdeset, je bil tako vsakodnevno izpostavljen dodatnim obremenitvam srca, ki bi ga lahko privedle tudi do kakšnih zelo resnih posledic. Pa jo bo zaradi tega tožil? Moj Bog, da ne. Saj ni nor, da bi se odpovedal tistemu lepemu razgledu na njene hribčke, kljub temu, da je vedel, da kaj več od tega pač ne bo doživel.

Ko se je vzpenjala po stopnicah, je vedno poskrbela, da so se tistemu, ki je hodil za njo, zašibila kolena in zatresla hlače. Vedno je znala tako zapeljivo pomežikniti mimoidočemu, da je ta še ves teden sanjaril, da je nekaj med njima. Seveda so vsi po vrsti spoznavali, da je šlo le za utvare. Bil pa je v podjetju nekdo, ki je vedel še mnogo, mnogo več. Ni bil direktor, ni bil predsednik upravnega odbora in ne vodja marketinga.

© iStockphoto

Bil je naš čistilec oken iz Trzina. Njegovi sodelavci so vedeli povedati, da je pod njim klecnila že marsikatera, toda nihče ni prav zares verjel, da bi lahko povozil našo fantastično Karolino. Bila je pač videti tako mogočno nedosegljiva, da smo dvomili, da bi jo uspelo položiti komer koli.
Toda Pero, ki je vsak teden skakljal po oknih naših pisarnah, je očitno menil drugače. Da pa je bilo na tem kar precej resnice, vam lahko potrdim sam, saj sem ju zalotil pri drgnenju, pomivanju ali bolje umivanju in tudi brisanju. Le, da ni šlo za steklene površine.
Zvitorepca sta izkoristila moj dopust in sta dobila v moji pisarni. Na žalost pa nista računala na moj predčasno vrnitev. Ker so bila vrata zaklenjena, ključ pa verjetno na notranji strani ključavnice, sem skozi sosednjo pisarno stopil na balkon in se nagnil preko ograje, da bi pogledal v svojo pisarno. Doživel sem izredno presenečenje in še dobro, da sem se tako močno oklepal ograje, sicer bi padel na dvorišče.

© iStockphoto

Na moji pisalni mizi je bil brisalec za stekla, na tleh vedro polno vode in naša prelestna Karolina, ki je s svojimi dolgimi nogami opletala po zraku in jih ovijala okoli Perovega hrbta. Ta jo je na vso moč nabijal na svojega korenjaka in ji z rokama tehtal polni dojki. Še vedno nisem mogel verjeti, da vidim, kar se je odvijalo pred menoj, pa tudi umakniti se nisem mogel nazaj. Neka sila me je prikovala na steklo in sledilo je še nekaj stvari, o katerih sem lahko le sanjal.
Karolina je vstala, se z dlanmi uprla na mojo mizo in se pošteno razkoračila. Pero ni izgubljal niti trenutka, saj je takoj skočil pokonci in jo že zagrabil za ritnici, ki sta kmalu postali rdeči zaradi njegove grobosti, saj jo je nekajkrat celo usekal po njih. Ni bilo videti, da bi se tega branila, še bolj pohotno se je nastavila in mu dovolila, da se je pošteno zapodil vanjo. Nenadoma pa se je obrnila okoli, pokleknila na tla in odprla svoja usta. Pero jih je napolnil s svojim korenjakom iz katerega je že naslednji trenutek priletela ogromna količina njegovega orgazma, ki je pošteno namučil našo lepotičko.

Sklenil sem, da se po dopustu nikakor ne bom več držal nazaj, saj je bila očitno prava pohotnica in bil sem prepričan, da bo takoj za stvar. Verjetno je komajda čakala, da bi kdo poizkusil in odločil sem se, da bom naslednji.