Magazin
57412 ogledov

Naša znana modna oblikovalka odkrito o posvojitvi temnopoltih hčerk

Maja Štamol Droljc
1/5
osebni arhiv
Z modno oblikovalko Majo Štamol Droljc smo se v okviru Žurnalovega projekta Glas generacije med drugim pogovarjali tudi o posvojitvi iz tujine.

Maja Štamol Droljc je ime, ki veliko pomeni, predvsem v svetu mode. Je ena najbolj uspešnih modnih oblikovalk pri nas, ki je oblekla marsikatero znano Slovenko, njene kreacije pa nosijo tako mlade kot starejše predstavnice. Čeprav je ženska, ki izjemno uživa v svojem poklicu in ceni svoje dosežke, je v prvi vrsti mati svojim hčerkama – Žani in Dilsi, ki sta ju z možem posvojila iz Gvineje Bissau. Žani je bila prvi temnopolti otrok v Sloveniji, ki je bil posvojen iz tujine, družina pa izstopa tudi v tem, da brez zadržkov iskreno govori o posvojitvi. V letu 2019 se je družinica iz Žalca odločila še za en pogumen korak, ko so se skupaj odpravili v Gvinejo Bissau, kjer sta se deklici spoznali s svojima biološkima družinama. Z možem aktivno pomagata tudi pri dobrodelni ustanovi Toka Toka Zani.

Maja Štamol Droljc | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Na začetku ste bili po poklicu kemičarka, kako to, da ste se kasneje znašli na povsem drugem področju – v modi?

Pri tem, da sem se izšolala v kemičarko, ima prste vmes moj oče. Takrat ni bilo v ospredju to, da greš naprej študirat, ampak da si čim prej služiš kruh, zato je morala biti pridobljena izobrazba predvsem praktična. Čeprav nisem nikoli imela veselja do kemije, je pri starših pretehtala slednja. Ker sem imela kot kemik štipendijo, sem tako morala po štirih letih šole v službo štipendijo povrniti. Takrat sem bila izjemno nesrečna, veliko sem jokala. Delo na kemijskem področju je sicer prineslo za seboj tudi dobro stvar – dobro plačo, a kaj, ko se na dobro plačo tudi hitro navadiš. V tistem času sta mi preminila tudi starša. Zgodilo se je torej veliko stvari, ki so me odvračale od tega, da bi dejansko počela stvari, ki me veselijo – se ukvarjala z modo. Sem pa dokaz, da z vztrajnostjo, voljo in delom vendarle prideš na cilj.

Mesec marec v okviru projekta Glas generacije namenjamo ženskam; učiteljicam, popotnicam, zdravnicam, medicinskim sestram, športnicam, igralkam, cvetličarkam, trgovkam, pevkam, mamicam, babicam, sestram, prijateljicam, ženam ... Teme bodo predvsem spremembe, ženska moč in ženski vpliv na vsa področjih življenja. Projektu lahko sledite TUKAJ.

Ali s pomočjo modo izražate tudi sebe in svoje skrite delčke? Kaj želite s svojimi kreacijami sporočiti?

Predvsem delam modo, ki je meni pisana na kožo. Ker verjamem v svoja oblačila, sem verjetno tudi prepričljiva v njih v smislu, da jih imajo radi tudi drugi in jih z veseljem nosijo. Največji pokazatelj so recimo družbena omrežja; če primerjam število všečkov, ko objavim manekenko ali koga drugega v moji kreaciji, ali pa sebe, vselej prejmem več všečkov, če objavim sebe. Prav tako točno vem, s čim jih bom navdušila oziroma kaj moram obleči, ko v salon pridejo stranke. Te stvari skoraj vedno uspem prodati.

Ana Rogel intervju Slovenija "Ljudje te hitro vidijo kot razstavni eksponat"

Odgovor na vaše vprašanje se torej glasi, da skozi modo zagotovo izražam sebe. Imam svoj stil, zelo rada imam čiste stvari, ki jih lahko na veliko načinov kombiniram. Ko kreiram, vselej razmišljam o tem, da bo stvar tudi praktična in ne bo zavržena po dveh nošenjih, temveč jo bo lahko lastnica nosila na različne načine. Pomembno je tudi, da je material kvaliteten in bo zdržal na dolgi rok. Stranke se mi dostikrat opravičujejo, ker jih dolgo ni bilo k meni, saj moje kreacije nosijo tudi po 4, 5 let. Razlog se skriva v tem, da so kvalitetno narejene in tudi dizajn je brezčasen. Kreacije lahko vendarle pomlajuješ z detajli in dodatki. Moje načelo je, da imam na spletni strani vse kolekcije iz preteklosti. Tudi če kdo pripomni, da to ni potrebno, odvrnem, da so moje kreacije še vedno aktualne.

To je v nasprotju z današnjo modno industrijo, ki deluje tako, da je več poudarka na kvantiteti kot kvaliteti, ob tem pa izredno trpi okolje ...

Da, to je ta hitra moda, ki temelji na kopiranju svetovnih oblikovalcev. Že lani sem se odločila, da bom imela le eno kolekcijo na leto in ne več dve, saj mi dva meseca razvijamo kroje in delamo vzorce, da imamo nato le dva meseca časa, da jih prodajamo, potem pa že nastopi povpraševanje po novih. Preveč časa vložimo v kroj in v izdelavo teh vzorcev za to, da na koncu naredimo premalo kosov. Prav tako se spreminja tudi trend oblačenja v smeri, da lahko poletne stvari nosimo tudi pozimi. Zdaj je torej naš princip, da delamo eno kolekcijo, ki se nato nadgrajuje.

Kar je tudi okoljsko bolj ozaveščeno …

Maja Štamol Droljc | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv
Res je. Takih količin oblek tudi ne moreš nositi. Če z razmislekom kupiš kvalitetno stvar, je zagotovo boljše kot stalno nakupovanje novih stvari. Nekateri so pri meni recimo naročili 10 kosov, pa sem jih raje držala nazaj. Če kupiš toliko kosov oblačil naenkrat, se niti ne moreš veseliti, prav tako ob taki izbiri niti veš, kaj bi oblekel.

Kako je sicer delovati na tako majhnem trgu, kot je Slovenija? Ali smo kot stranke zahtevni?

Kot v vsakem poklicu so ljudje, ki so bolj prijetni, in tisti malo manj prijetni. Ker živiš od tega, moraš sprejeti tudi manj prijetne stranke. Ampak stranke zagotovo so zahtevne, nekatere menijo, da morajo za svoj denar dobiti maksimalno. Se je pa v dvajsetih letih, odkar sem prisotna na sceni, moja publika že dobro izoblikovala in k meni pridejo tiste, ki jih s svojimi kreacijami nagovarjam. K temu veliko pripomorejo družbena omrežja, preko katerih te stranke začutijo in vedo, kaj ponujaš. Prej, ko tega ni bilo, so prihajali ljudje tudi kar tako, se malo pogovarjati, malo brskati, pa nabirati ideje, gledati ali pa tudi 'zatežiti'. Najtežje je sicer delati z maturantkami, s katerimi smo tudi največ delali, saj si mnogo deklet ne zna predstavljati, kako bodo določeni kroji izgledali na njih. Iz tega razloga je s strankami težko delati, ampak z leti sem uspela narediti določeno selekcijo.

Se je bilo na tako majhnem trgu težko uveljaviti?

Ne, pri meni ni bilo tako. Počasi sem rasla, nikoli nisem bila agresivna, niti v prodaji niti v oglaševanju. Novinarji so me imeli vedno radi; nikoli nisem prosila za objave, vendar so vedno prišli sami, ker se jim je bilo zanimivo pogovarjati, narediti intervju, tudi obleke so jim bile zanimive. Po drugi strani rastejo tudi stranke. V tem poslu je najpomembneje, da se vračajo k tebi. Po tem veš, da si na pravi poti in si nekaj kvalitetno naredil.

Kdaj pa ste dobili občutek, da ste na pravi poti in vam lahko v resnici uspe v modi?

Sama sem ves čas čutila in verjela v to, da mi bo uspelo. Ko sem še hodila redno v službo, sem že imela številne stranke. Ko sem začela delati v modi, torej nisem bila čisto na ničli. Je pa začetek - narediti blagovno znamko, vseeno vedno težak. Treba je plačati sodelavce, prav tako še vedno ne zaslužiš veliko. Na tem mestu sem izjemno hvaležna možu, ki mi je stal ob strani in me spodbudil, da grem na svoje. In res sem zbrala pogum ter to udejanjila. Vedela sem, da ne bom lačna, saj sem imela ob sebi njega.

Katja Šenk slovenska vojakinja Slovenija "Delovanje v pretežno moškem kolektivu zna biti zelo naporno"

Kljub uspehu na poslovnem področju ob tem ne trpi vaše družinsko življenje. Kako vam ta svetova uspe usklajevati?

Zahvaljujoč možu gre. Poskrbi za otroka, občasno skuha namesto mene in razume mojo vnemo. Ko sem se odločila za zlatarsko šolo, me je pri tem podprl. Je pa seveda težje, ko te želijo in pogrešajo tvoji otroci. Če sem štiri dni v tednu odsotna cel dan, ni dober občutek. Ker smo zelo radi skupaj, se trudimo čim več časa preživeti skupaj. Vikende si vselej vzamemo zase. Tega nekoč nisem znala.

Svoji hčerki Žani in Dilsi ste posvojili iz Gvineje Bissau. Kako se spominjate teh časov?

Še vedno z veliko čustvi, ker je to postopek, ki v življenju veliko spremeni. Če greš v posvojitev, moraš biti zelo prepričan, da si to dejansko želiš. Če greš v posvojitev temnih otrok, pa še toliko bolj. Oba parterja morata biti enotna, in če te preveva kanček dvoma, je to lahko usodno. Otroke sem si želela že pri 25ih, vendar moj takratni partner nad to idejo ni bil najbolj navdušen. Ko sem spoznala sedanjega moža, pa se mi je zdelo, da sva drug drugemu dovolj. On je bil tisti, ki je rekel, da bi bilo prav, da sem mama. Potem sva se skupaj odločila, da bova imela otroka, ampak žal  nama ni uspelo po naravni poti. Nikoli pa nisem niti razmišljala o umetni oploditvi oz. kakršnih koli posegih v moje telo.

Maja Štamol Droljc | Avtor: osebni arhiv osebni arhiv

Preden smo šli v posvojitev, sem celo zanosila, ampak imela takoj spontani splav. Potem sva bila odločena in neobremenjena, nakar se je vse odvilo zelo hitro. Izvedela sva, da bi lahko posvojila punčko v Afriki in sva šla uradno le na izlet, saj nisva verjela, da je vse tako, kot so nama zagotavljali. V Afriko sva se odpravila 17. aprila, 1. maja pa imela za sabo že sodišče in sodbo, dokumente sva urejala kasneje. Potrebovala sva torej manj kot mesec dni, da se je posvojitev v celoti izpeljala. Brez podkupnin, vse kot je treba. V drugem primeru je šlo podobno. Sklenili smo, da se bomo tja vračali. Ko smo tja prišli z otroki, se mi je odvalil kamen od srca, saj sem izpolnila obljubo, ki sem jo dala mamicama. Tudi v prihodnje bomo še vedno skupaj hodili tja, verjetno se bosta vračali tudi sami. O tem se veliko pogovarjamo, to pri nas nikoli ni bila tabu tema.

Vas je kdaj skrbelo, da z otrokom ne bi mogli vzpostaviti vezi, ker ga niste devet mesec nosili pod srcem?

Ne, nikoli. Od prvega stika naprej sem čutila, da je to moj otrok in tudi mož, ki ima iz prvega zakona dva biološka otroka, ni čutil nobene razlike.

Ste se kdaj krivili, ker niste mogli zanositi po naravni poti, v smislu, da vam je telo obrnilo hrbet?

Ne, prav nobene slabe vesti in obtoževanja ni bilo. Prepričana sem, da tudi če otrok ne bi posvojila, to ne bi bil razlog za razhod. Obenem se zavedam, da pri nekaterih parih je tako. Sem mnenja, da je še vedno primaren odnos med moškim in žensko. Otroci ti veliko dajo, niso pa temelj odnosa.

vrtec Slovenija Ko te nepričakovano, še med šolanjem, presenetita dve črtici: Noseča!

Kako na celotno situacijo gledata vaši hčerki?

Od vsega začetka vesta, od kod prihajata, kam sodita, zakaj sta tu. Nikoli ni bilo zadrege ali dvoma. Brez kančka slabe vesti rečeta: 'moja mami v Afriki, moja mami tukaj'. Ko sta prvič videli svoji biološki mami, sta sicer takoj šli k njima, ampak zelo kmalu stekli nazaj k meni v objem. Kljub vsemu je zanju to nek tuj človek, saj z njima prej nista uspeli vzpostaviti povezave. Ta se bo verjetno razvila, če bosta njun rojstni kraj večkrat obiskovali.

Verjetno je lažje, če se o tem iskreno govori, kajne?

Na njuna vprašanja sva vselej odgovorila, če sva le poznala odgovor. Ko smo bili tam, sta odkrili še nekatere dodatne stvari. Z leti morda tudi drugače razmišljata.

V tistem času posvojitve temnopoltih otrok pri nas niso bile pogoste. Vas je kaj skrbelo, ste imeli z vidika, da je okolje ne bi sprejelo, določene pomisleke?

Ne, midva sva to dobro premislila, se veliko pogovarjala s tukaj živečimi temnopoltimi posamezniki, ki so tu študirali in ostali. V Sloveniji je danes posvojenih vsaj 100 temnopoltih otrok, tako da to ni več tabu tema. Se pa spominjam, da ko smo pred leti šli na tržnico, so ljudje kar leteli skupaj. Kamor koli smo prišli, tudi na morju, je cela plaža čakala, da pridemo, ker je bila to takrat taka eksotika. Midva sva bila vedno ponosna in nama to nikoli ni delalo težav. Svet je danes rasno že zelo mešan. Zato je pomembno, da vesta, od kod izhajata. Žani me je spraševala, če bo šla lahko živeti v Afriko, kjer bi želela delati verižice ter jih prodajati. Povedala sem ji, da tam finančno ne stojijo najbolje, kot jeimela tudi sama priložnost videti, in da se naj raje tu nauči ročnih spretnosti pa jih pojde tja učiti.

Ida Glušič popotnica Popotnik "Še danes se spomnim, kako sem jokala v avtu, ko sem prišla nazaj v Slovenijo"

Tam so prisotne tudi druge vrednote ...

Da, spat gredo zvečer, ker elektrike ni, zbudijo pa se, ko je zunaj svetlo. Njihova glavna preokupacija je, da si pridelajo nekaj hrane. Narava jim je pri tem naklonjena, saj imajo pol deževno in pol toplo, sončno obdobje. Niso lačni, je pa hrana sicer dosti enolična.

V vsakem primeru so te države zanimive za razviti svet, ki njihovo situacijo izkorišča. Čeprav je Afrika na splošno najhitreje rastoča na področju razvoja.

V vzgojo se torej trudite vključiti obe kulturi?

Da, kolikor pač gre; z vsem spoštovanjem in ljubeznijo do domovine Afrike in mamic. Če jih ne bi bilo, ne bi bilo njiju in jaz ne bi imela otrok, ter milijon izkušenj, spominov.

 
Komentarjev 3
  • Željko 05:52 04.april 2022.

    Po kom pa so tok črne

  • onxxx 15:19 03.april 2022.

    Najbrž so vse 4 zeloooo srečne pri nas.

  • Tammy_Khang 11:15 02.april 2022.

    Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. Prvi mesec sem od Googla doma prejel 21.758 $, prejšnji mesec pa sem plačal 29.467 $ za 3-urni delovnik. To naredim ............ >>>>>>>>>> 𝑾𝒘𝒘.𝑱𝒐𝒃𝒛𝑪𝒂𝒓𝒕.𝑪𝒐𝒎

Sorodne novice