Ne da se mu več govoriti o vojni, o tem, kdo koga deli in kdo nosi opanke. Bosanski raper je svoj četrti rimokleparski izdelek Balkansko a naše prejšnji petek predstavil v Gali hali na Metelkovi.
Edin Osmić , kot je njegovo pravo ime, je v prvi vrsti spontan in zafrkantski. Na odru se mu pozna šesto leto rednega nastopanja. S prvimi tremi ploščami (Slušaj mater, No sikiriki, Stig'o Ćumur) si je ustvaril sloves bosanskega Eminema, za kar je bil s strani medijev večkrat poplačan. To dokazujejo štirje porini, dvanajst davorinov, deset zlatih krogel in dva zlata mačka. Da ima svoje mesto in glas tudi med domačo publiko, je dokazovala interakcija med njim in navzočimi v obliki bučnih aplavzov, ponujanja opojnih kadečih se substanc nastopajočemu in polivanja piva na oder. V zahvalo se je Edo trikrat vrnil na oder.
Prevod intervjuja:
►Zdravo, Edo. Balkansko a naše je tvoja četrta plošča v šestih letih nastopanja. Kaj je bilo narobe s prvotnima naslovoma Sjeti se in Idemo dalje?
Treba je bilo nasloviti album. Ko sem ga začel delati je ime Sjeti se ustrezalo momentu, ko sem ga končal. Vmes pa je prišlo do novih “beatov” in do novih pesmi. Takrat sem se spomnil naslova Idemo dalje, ki sem ga kasneje uporabil za reklamno kampanjo. Naslov plošče sem kasneje zaključil pri Balkansko a naše.
► N a ovitku plošče je deček, ki ima rdečo ruto z belimi črtami in modro čepico z belimi pikami. Zgleda ameriško…
To je delala Ideologija, dizajn ekipa iz Sarajeva, a katero smo sodelovali že pri plošči Stig'o Ćumur, delali pa bomo tudi vse ostalo. To je pravzaprav moj prijatelj iz svojih pionirskih dni, naslovnica pa prikazuje našo tranzicijo od pionirjev do kapitalistov, od socializma do kapitalizma, kako se ne najdemo v tem. Mislim, da je to eden boljših “coverjev”.
► Menart te spremlja že od začetka, od prve plošče Slušaj matej. Kako bi opisal vaše sodelovanje?
Menart je bila prva založniška hiša, ki mi je dala možnost. Poklicala me je tudi Croatia records, ki pa je bila prekomercialna. Sicer sta slovenski in hrvaški Meanrt dva različna pojma. Menart v Sloveniji izdaja precej popa in brezsmiselne glasbe za večje mase. Menart na Hrvaškem pa izdaja več alternative. Dobil sem poziv od Croatia records, ki mi je ponudila slab posel. Menart pa mi je plačal snemanje plošče, in to je to, tako se je začelo. Vsak album podpisujemo na leto dni in imamo dober odnos zahvaljujoč se temu, da dejansko lahko prodajam plošče. Sicer ne vem, kako bi lahko prodal 500 cdjev. Tako sem zelo zadovoljen.
► Je bila kdaj kakšna stvar, besedilo presporno?
Pa ne. Najprej sem moral izdati album v Aquariusu (zabrebški klub) na Hrvaškem. Nato sem slišal ljudi, da jim ni bilo po godu, da Bosanec nekaj govori o Bosni. Pri Menartu mi nikoli niso rekli ničesar okoli cenzure. In hvala jim resnično.
► Fmjam je prva bosanska hip hop postaja. Kako je zanimanje za rimano besedo naraslo od ustanovitve postaje?
Zelo je naraslo. Tukaj z mano je ustanovitej Fmjam-a DJ Soul. Jaz sem prišel takrat iz Hrvaške šudirat nazaj v Bosno, in tako sva se spoznala in začela s skupnim sodelovanjem. Sprva je bil Fmjam postaja, ki je ni nihče poslušal, danes je pa ena najbolj poslušanih. Imamo internet portal (fmjam.com), ki je tudi eden največjih portalov v Bosni in Hercegovini. Vrti pa se samo hip hop, to pomeni, da gor prihajajo oboževalci iz nekaterih delov bivše Juge, ki si izmenjujejo mnenja, pljuvajo… resnično je dobro. Reči hočem, Fmjam je nekoliko pripomogel k prepoznavnosti hip hopa, še vedno pa v Bosni ni veliko postaj, ki bi ga bile pripravljene vrteti. Zafrknjeno je to… še vedno, mi imamo lahko določeno mnenje, saj se družimo med sabo, ampak realnost je taka, da 70 % ljudi nas Hrvaškem in v Bosni posluša narodno-zabavno glasbo. Ostane ti tako 30 %, upoštevajoč, da je tukaj še rock glasba, ki ima na Balkanu tudi močne korenine, dobro tradicijo. Težko je tako tisti ostanek, ki posluša narodnjake, vzeti na svojo stran. Mi smo si uspeli dobiti določen krog publike, ki ni velik, ampak nam je všeč.
► Imaš se za reperja stare šole. Kaj je po tvojem mnenju razlika med novodobnimi reperji in tistimi iz stare šole?
Dobro, spet nisem tako “old school”. So starejši ljudje, ki so začeli pred mano. Res pa je, da negujem tovrstni stil. Novi hip hoperji, recimo nekakšni polbratci, imajo “dirty sound” (umazan zvok), ki meni ni všeč. Še vedno so mi všeč današnji izvajalci, ki izdajajo kvalitetne albume, vendar so ti v minimalnem številu. Tudi v Ameriki izdajajo albume, ki pa jih tam nihče ne pozna, le tu je mišljenje, da so dobri. Sreča je ta, da Evropa spoštuje “old school” zadeve. Gre za ljudi, ki radi “rapajo”. Jaz dejansko hočem iti na oder, dati vse od sebe, crkniti za to… pokazati, da hočem biti tu. To je rap, tu ni nobenega spektakla. Imaš DJ-ja, imaš “beat”, imaš mikrofon, in piči. Dobro je, da je ta trend v Evropi še vedno prisoten.
► V komadu Prolazi sve praviš “Stvarno se osječam staro”. Kaj te po tvojem mnenju ohranja mladega?
Sedaj sem si uredil drugačno življenje, postavil sem si druge prioritete. Privatno življenje se mi zdi boljše kot zadnjih šest let. To se odraža tudi v pesmih. Takrat sem se dejansko počutil tako kot sem govoril. Delal sem nepretrgoma deset let. Prvo pavzo, ki je trajala štiri mesece, sem si vzel šele pred zadnjo ploščo. Na tej točki resnično “rapam” z večjim veseljem kot kdajkoli.
► Besedilo Gansi govori zgodbo o neki Jasni. Lahko poveš kaj več o njej in o komadu, za katerega si aprila snemal spot?
Jasna je bila neka fikcija, s katero sem želel opisati celotno zagrebško generacijo, ki ima dandanes otroke. Hotel sem prikazati stanje na Hrvaškem v devetdesetih letih in sedaj. Potreboval pa sem predmet, in Jasna je bila potrebna za to, da sem zgodbo povedal.
