Delež ''normalnih'' dojenčkov, ki so zaradi nepravilnega ravnanja v prvih treh mesecih razvili
nepravilne ali nadomestne vzorce gibanja, se je v zadnjem letu močno povečal. Starši takšnih otrok
so napoteni v razvojno ambulanto, kjer naj bi s pomočjo fizioterapije odpravili nepravilnosti in se
naučili primernega rokovanja z dojenčkom. Mag.
Petra Durjava Lajevec, diplomirana fizioterapevtka, pravi, da starši otrok, ki
sicer niso izpostavljeni dejavnikom tveganja, ki potencialno napovedujejo trajno lažjo ali hujšo
obliko prizadetosti, torej "normalnih" otrok, različno sprejmejo dejstvo, da morajo s svojim
otrokom ravnati drugače, bolj previdno.
"Večini staršev je všeč, da jim pokažem, kako naj z dojenčkom pravilno ravnajo. Pridobijo tudi
več samozavesti in občutek, tako da jim gre doma lažje. So pa tudi takšni, ki jim je vse
odveč."
Na kaj morate biti posebno pozorni
Nekateri dojenčki so bolj občutljivi na nepravilno rokovanje kot drugi in se zato nepravilno
odzivajo. Že samo sprememba nošenja in rokovanja lahko bistveno izboljša stanje otroka, poudarja
mag.
Petra Durjava Lajevec.
"Velikokrat je treba omogočiti pravo okolje in vodenje v bolj ustrezne gibalne vzorce, kot so
obračanje, plazenje in usedanje. Otroku je treba dovoliti, da se igra in raziskuje svoje okolje, ne
pa ga ves čas pestovati v naročju." Način, s pomočjo katerega bo otrok osvojil posamezne
gibalne mejnike, bo vplival na njegovo spretnost obvladovanja hoje (boljše ravnotežje,
koordinacija, lovljenje na roke ob padcu in varovanje glave), njegovo držo (pokončna lepa drža),
spretnost pri teku, poskokih, igrah z žogo in posledično na njegovo samozavest. V prvem letu naj bi
se dojenček igral predvsem na tleh, svoje gibalne spretnosti pa razvijal brez stolčkov, hojc in
ležalnikov.
|
Pri terapiji naj sodelujejo tudi babice in dedki. © iStockphoto
|
Otroci, ki obiskujejo razvojno ambulanto, lahko pozneje shodijo od ostalih otrok. To dejstvo najtežje sprejmejo stari starši, saj so navajeni, da ''normalni'' otroci shodijo pred dopolnjenim prvim letom. Pomembno je, da jih opozorite, da so se časi spremenili, in jim pokažete vaje ter prijeme, ki ste jih videli pri fizioterapevtu, sicer bo šel vaš trud v prazno. Prijazno jim razložite, da z vsakim dvigom, obratom ali drugim premikom malček krepi svoje mišice, ki so pomembne, da se pozneje sam dvigne, obrne, kobaca, vstane in shodi. Če bi prehitevali njegov razvoj in ga postavljali v stoječ položaj, ko njegova hrbtenica še ni dovolj zrela za hojo, bi lahko pospešili nepravilen vzorec hoje, anomalije stopal, slabo držo, nezmožnost izvajanja zahtevnih gibalnih vzorcev (preval, poskok, hoja po stopnicah, počepi) in motnje fine motorike (pisanje, delo s prsti, hranjenje).
Strpnost vodi v boljše rezultate
Pomembno je, da otrok spontano osvaja gibalne spretnosti in shodi šele takrat, ko je na to pripravljen. Vsak dojenček bo šel drugače skozi razvojne faze in v njih ostajal toliko časa, kolikor bo potrebno, preden naredi zahtevnejšo gibalno akcijo. Siljenje v predčasno sedenje ali hojo ima prej negativne posledice kot hitrejšo pot do osamosvojitve. Starši si ne smejo beliti glave s tem, kaj zmorejo otrokovi prijatelji enake starosti, temveč se morajo naučiti razumeti, da se vsak razvija drugače.
Članek je objavljen v tiskani prilogi Zame , prilogi časnika Žurnal24, ki je prvič izšla v petek, 10. oktobra.
