“Vedno ko kdo iz moje generacije izpostavi, da bi rad videl gledljiv slovenski film, si v bistvu ne želi slovenskega filma, ampak sinhroniziran ameriški film. Če kdo reče, da si želi berljiv slovenski roman, si v bistvu želi prevod ameriške forme s slovenskimi imeni,” je te dni ugotavljal 24-letni Nejc Gazvoda, hiperaktivni talent, ki ima za sabo kar štiri knjige, od katerih je že s prvo, zbirko kratkih zgodb, tako navdušil mojo tedanjo predavateljico sodobne slovenske književnosti, da ga je secirala na literarnem seminarju. Delno ima Gazvoda prav. Domači avtorji in teme so brez dvoma premalo cenjeni, vendar pa ni nič narobe s tem, če slovenski avtorji pišejo po ameriško ali o ameriških stvareh.
Dober primer je Nika Maj, pisateljica, ki jo v Sloveniji pozna 99,9 odstotka manj bralcev kot neko Urško Čepin, čeprav bi se ji v Ameriki sploh z njenim zadnjim romanom Zapornik morda uspelo prebiti celo na lestvico bestsellerjev.
Nika – po izobrazbi fizičarka, po duši pisateljica – ima namreč problem. Po eni strani je premalo zvezdniška in ekscentrična, da bi jo spromovirali, kot so promovirali knjige estradnikov, ki se svaljkajo po slovenski sceni, premalo uporniška in kontroverzna, da bi jo senzacionalistično grizljali po medijih, in premalo vzvišena in ambiciozna, da bi si jo založbe drznile prodajati kot nekaj več. Čeprav to je. Predvsem zato, ker se bere. In to tako, kot da ne bi bila slovenska.
