Nezavest

© iStockphoto

Motnje zavesti segajo od kratkotrajne omedlevice pa vse do globoke kome. V večini primerov ogroža življenje posameznika, saj nezavesten človek nima refleksov (kašljanje, bruhanje, reakcija zenic ...) oziroma so le-ti šibkejši, ne more govoriti, se premikati in se ne zaveda svoje okolice. Velikokrat nezavest spremlja izguba spomina in bruhanje (zlasti pri poškodbah glave).

Vzroki za izgubo zavesti?
Vzrokov za izgubo zavesti je veliko, in sicer vse od dolgotrajnih bolezni (odpoved jeter, ledvic, končna faza rakavih obolenj, možganski tumorji …) pa do nekih nenadnih dogodkov (zloraba mamil/alkohola, zastrupitve, sončarica, poškodbe glave, krvavitve, možganske in srčne kapi …).

Znaki nezavestnega človeka:

• se ne zaveda svoje okolice,
• ne naredi nobenega giba (izjema je epilepsija),
• se ne odziva na vprašanja in dotike.

Kako pomagati?
Prva pomoč je bistvenega pomena, saj lahko s pravilnimi postopki in hitrim pristopom poškodovancu rešimo življenje.

• Ko pristopimo k človeku, za katero sumimo, da je nezavesten, ga rahlo stresemo in glasno vprašamo: "Ali ste v redu?" (Nikoli ga ne stresamo, če sumimo, da si je poškodoval vrat ali glavo).
• Če se človek ne odziva, preverimo dihanje. To naredimo tako, da se sklonimo k žrtvi, izravnamo glavo, jo rahlo nagnemo nazaj, dvignemo brado in opazujemo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje (če sumimo, da si je poškodoval glavo ali hrbtenico, ga ne premikamo).
• Ko smo preverili dihanje, preverimo še srčni utrip. To naredimo tako, da s tremi prsti (nikoli ne s palcem) pritisnemo arterijo ob kost, pri tem pa čutimo valovanje žilne stene kot utripe. Utrip preverjamo na roki, in sicer na palčevi strani približno en do dva centimetra pod zapestjem na notranji strani podlahti in še na vratu, in sicer na sprednji polovici vratu. Preverjanje utripa naj nikoli ne traja dlje kot 15 sekund: če v tem času ne zazamo utripa ali pa nismo prepričani, velja, da utripa ni.

Če nezavestni človek diha in ima utrip, potem ga obrnemo v stabilen bočni položaj z glavo proti tlom, da preprečimo morebitno zadušitev z lastnim bruhanjem ali s krvjo. Če nezavestni človek ne diha in nima utripa, ga začnemo oživljati. Najprej nezavestnega obrnemo na hrbet, če ga že nismo prej, glavo postavimo v položaj kot za preverjanje dihanja. Z eno roko zapremo nos, z drugo roko pa rahlo premaknemo brado proti prsnemu košu, da se usta odprejo, nato pa prislonimo svoja usta na usta nezavestnega. Pri umetnem dihanju moramo paziti, da smo dobro zaprli nos in da usta dobro tesnijo, saj bo v nasprotnem primeru vpihani zrak uhajal in ne bo želenega učinka.

Pri odraslemu človeku vpihnemo 12 vpihov na minuto , pri dojenčkih in otrocih pa 15 do 20. Vpihujemo z neko srednjo hitrostjo (ne prepočasi ali prehitro). Vsak vpih naj traja približno eno sekundo. Zunanjo masažo srca izvajamo tako, da postavimo peto dlani na spodnji rob prsnice (žlička), nato položimo na to roko še drugo roko, sklenemo prste in potiskamo prsnico proti hrbtenici. Pri otroku pritiskamo samo z eno roko ali samo z dvema prstoma (glede na velikost prsnega koša dojenčka). Masiramo s frekvenco 100 na minuto, pri dojenčkih pa s 120 na minuto. Vpihe in pritiske kombiniramo tako, da naredimo dva vpiha, nato pa 30 pritiskov na prsnico. To ponavljamo, dokler nezavestni ne začne sam dihati, oziroma pridejo reševalci. Če sta pri nezavestnem dva človeka, ki bi lahko pomagala, je priporočljivo, da postopek oživljanja izvaja le eden in da se menjavata na nekaj minut, saj je pravilen postopek oživljanja zelo naporen.

Kdaj poklicati zdravniško pomoč?
Kadar je poškodovanec v nezavesti več kot nekaj sekund,
kadar ne zaznamo srčnega utripa ali dihanj,
če poškodovanec se osvesti in nato čez čas ponovno izgubi zavest.

O vsaki izgubi zavesti je treba povedati svojemu osebnemu zdravniku, tudi če je trajala samo nekaj sekund.