Ko je gledališče v newyorški umetniški četrti Soho konec prejšnjega tedna uprizorilo dramo Georga Packerja "Izdani", je med gledalci sedel tudi Esam Pasha. Z ogledom drame je v ZDA živeči Iračan želel podoživeti krute spomine na svojo prevajalsko pot. Po invaziji koalicije voljnih na Irak leta 2003 je Pasha začel opravljati prevajalska dela za ameriško vojsko. Sčasoma je postal v svojem domačem okolju osovražen, zaradi "izdajalske kolaboracije s sovražnikom" je prejemal anonimne grožnje s smrtjo, Američani pa mu niso hoteli zagotoviti primerne varnosti. Leta 2006 se je odločil za prebeg v ZDA.
Med peklom in zemljo
Življenska zgodba, podobna Pashevi, je lastna še tisočerim ostalih iraških
prevajalcev. In ravno na te "od Američanov izkoriščene, nato pa pozabljene in od Iračanov za
izdajalce ožigosane" prevajalce je mislil Packer, ko je pisal svojo dramo
. Hotel je opozoriti na enega izmed mnogih žalostnih vidikov iraške vojne, ki je
povsem prezrt. Od pričetka vojne so iraški uporniki bolj ali manj nasilno umorili več sto
prevajalcev.
Zgodba "Izdanih" govori o prijateljih Intisarju, Laithu in Adnanu, ki se polni idealizma pridružijo ameriški vojski kot prevajalci. Sprva lebdijo na valu zanosa, da bodo Američani osvobodili njihovo domovino. Ko pa povojni Irak začne toniti v državljansko vojno, zapadejo protagonisti drame v malodušje. Nazadnje pa, ko sprevidijo, kako so jih donedavni iraški prijatelji zasovražili, Američanom pa ni mar za njihovo usodo, zapadejo v popoln obup.
" Obup, ki ob peti obletnici pričetka iraške vojne prežema večino Iračanov", izreče Packer odklonilen odnos do ameriške invazije in prida, da so tudi Iračani sami precej prispevali k nasilju, ki je državo zajelo po okupaciji.
