Razbijal je po vratih in vpil, da hoče videti ženo, prijazni policist pred vrati pa mu je omenil, da lahko vidi njegov pendrek, če bo še naprej tako glasen. Tuhtal je, kako bi prišel iz sobe.
Tudi okno je bilo zadelano. Nato je vstopil nekdo, ki je prinesel s seboj prvo pomoč in očistil Janezovo rano na glavi. "Ta je pa že stara," je začudeno dejal, ko je videl poškodbo. "Seveda je že stara, to jim poskušam že ves čas dopovedati," je besen odvrnil Janez.
Možakar je odšel in čez par minut je vstopil šef postaje. Po nekaj vprašanjih se je na podlagi mnenja glede rane odločil, da k Janezu pripelje ženo, če je seveda prava, kajti ona je na vse pretege trdila, da ga ne pozna. Janez je povesil glavo, oči pa izbuljil. Bil je prepričan, da ga je zapustila. Potem pa je vendarle vsa skesana in s pogledom uprtim v tla vstopila v sobo. Policisti so odšli in ostala sta sama. Nekaj minut tišine je pretrgal Janez: "Pa dobro, Darinka, kaj se dogaja?" Ni mu želela priznati, da je bila na ponesrečenem zmenku z Valentinom, kjer je spoznala, kako zelo narobe je ravnala, zato si je izmislila zgodbo o prijateljici in rojstnem dnevu. Janez ji je z veseljem nasedel, da le ni bilo govora o varanju. Seveda pa ga je zanimalo, zakaj se je sama pripeljala na policijo. Darinka je sprva rekla, da se ni, a ko ji je Janez omenil, da je videl njen avto in zaradi tega doživel nesrečo, se je zdrznila. Normalno, saj je njen avto vozil Valentin, in ko bi Janez videl voznika …
Ni vedela, kaj bi, in se je Janezu vrgla okoli vratu. Ta je bil tega zelo vesel in jo bolj kot ne po nesreči prijel za zadnjico. Ker sta bila sama v mali sobi, pa ga je seveda prešinilo, da bi lahko naredila še kakšno neumnost. "Janez?! Kaj pa, če kdo pride?" "Kaj nama pa morejo? Hehehe! Kaj pa vozijo nedolžne ljudi sem, prav jim je." Padlo je nekaj poljubov, Janezova roka je bila že pod njeno obleko in kazalo je, da je mislil še kako resno. Darinka se je zdrznila, a na koncu je vseeno obveljala Janezova. Pa še občutek je imela, da zares dolgo ne bo nikogar. Še dobro, da je hčerka že ves teden taborila pri prijateljici, sina pa tako ali tako skorajda ni več videla. No ja, nazadnje pred nekaj urami. Ko se je spomnila na to, ji je zastalo srce, Janez pa se ni dal motiti in je rinil pod njeno obleko kot prašiči v koruzo. S prsti se je že dokopal njenih spodnjic in hipec pred tem, ko bi se prebil za njih, se je Darinka umaknila.
Še enkrat mu jo je uspelo prepričati, da ne bo nikogar, zato je privolila, da dvigne krilo in sede nanj, ampak samo na hitro. Ravno v trenutku, ko pa se je odločila ugnezditi v njegovem naročju in je krilo držala visoko nad pasom, je vstopil policist ter izbuljil oči. "Gospa … Mož je prišel po vas. Hm, prosti ste. Vas pa rabimo še kako uro," je na koncu dodal in pogledal Janeza.
"Administrativna napaka, ki jo je treba izkoristiti," je šepnila Janezu, ki jo je gledal odprtih ust, in pohitela ven. Nemudoma je sklenila izkoristiti tisto uro, ko bo Janez še tam, za to, da Valentina izbriše iz življenja in pripravi teren ter zgodbo o tem, kako so se zmotili in jo pripeljali napačnemu možu. Janez pa … huh. Ko bi lahko, bi se pregrizel skozi steno in pogledal, kdo je ta "napaka".
