Pogoste selitve, več samomorov

Spremembe bivališča so v današnjih časih precej pogoste in v zahodnih družbah se približno polovica otrok do svojega desetega leta seli vsaj enkrat. Pogoste selitve so breme za večino ljudi, vključno z otroki, ki lahko odločitve staršev le pasivno sprejemajo. ''Karkoli spodbudi selitev, je takšna izkušnja lahko za otroka travmatična in lahko ogrozi njegovo psihično ter socialno blagostanje. Nekateri otroci se težko soočajo s spremembami in se v skrajni stiski zatekajo v samomor,'' so zapisali avtorji študije z Univerze v Aarhusu (Danska).

Raziskovalci so si pomagali s podatki iz nacionalnega registra, preučevali pa so otroke, rojene od leta 1978 do 1995, stare med 11 in 17 let. Samomor je poskusilo storiti 4160 otrok, 79 otrokom pa je žal to tudi uspelo. Za vsak poskus samomora ali samomor so raziskovalci primerjali nadzorno skupino 30 otrok istega spola in starosti. V primerjavi z nadzorno skupino se je izkazalo, da so tisti otroci, ki so poskušali storiti samomor, pogosteje menjali bivališče – 55,2 odstotka se jih je selilo več kot trikrat, v primerjalni skupini pa je bilo takšnih 32 odstotkov. 7,4 odstotka se jih je selilo več kot desetkrat, v primerjalni skupini 1,9 odstotka. Pogoste selitve so bile običajnejše tudi pri tistih, ki so izvršili samomor. Več kot je selitev, večje tveganje poskusa samomora ali samomora obstaja, so ugotovili znanstveniki.

Povezava med selitvami in samomori je ostala pomembna tudi po tem, ko so raziskovalci preučili druge dejavnike, kot so kraj rojstva in duševno zdravje staršev.

Poskus samomora je klic na pomoč
''Izguba vezi z vrstniki, prekinitev skupinskih dejavnsoti, stres, skrbi, povezane z novim okoljem, so potencialno psihološko ogrožajoči dejavniki občutljivih otrok. Pogosta izpostavljenost spremembam jih lahko prizadene do te mere, da se odločijo za skrajni korak, če ne zmorejo obvladovati položaja. Poleg tega je selitev stresna tudi za starše, zaradi česar so manj sposobni zaznati otrokove čustvene potrebe,'' dodajajo avtorji raziskave. ''Otroci se lahko čutijo odveč in nimajo nikogar, s komer bi komunicirali. Poskus samomora je do neke mere klic na pomoč po večji pozornosti.''

''Čeprav ne vemo, ali so pogoste selitve poglavitni dejavnik ali le eden izmed dejavnikov tveganja, izsledki opozarjajo, da se morajo starši vprašati, zakaj se selijo, kako zmanjšati posledice in kako vključiti otroka v proces. Skrbniki in ustrezne službe v izobraževalnih ustanovah pa se morajo zavedati čustvenih potreb otrok, ki so pred kratkim doživeli tako stresno situacijo,'' zaključujejo znanstveniki.