Otroku ste dopovedovali, kako so laži nevarne, zdaj pa vam laže v oči. Kaj sedaj? Otrok okoli treh let razume pravila in prepovedi staršev, hkrati pa išče tudi veliko poti, da jih zaobide. Kako ravnati, ko ste triletnika ujeli na laži? Obstajata dve možnosti: lahko ga okrivite in kaznujete za laž ali pa se delate, da mu je uspelo, da vas je prinesel naokoli. Toda v obeh primerih se bo situacija še bolj zapletla – otrok se bo ali razjezil ali pa bo nenehno lagal. Obstaja pa tudi tretja možnost – da ga na primeru naučite govoriti resnico.
Zgledi vlečejo
Triletni Luka je razbil dragoceno vazo, prestrašil se je kazni in se zlagal, da jo je razbila mačka. Mama je rekla, da mora sina dvakrat kaznovati − ker je razbil vazo in ker se je zlagal. Rezultat za mamo ni bil pozitiven – otrok je dojel, da mora lagati bolj verodostojno.
Opisana situacija bi se lahko odvijala tudi na drugačen način. Na primer: ''Luka, si ti razbil vazo?'' Luka: ''Ne, nisem bil jaz.'' Mama: ''Kdo pa?'' Luka: ''Mačka.'' Mama (mački): ''Sirota mala, si se poškodovala? Vse bo dobro, ne skrbi, to je samo vaza. Veš, zakaj se ne hudujem na mačko?'' (Luki) ''Prvič, ker ni naredila nič groznega, in drugič, ker se mi zdi, da se ne bi zlagala in krivde zvalila nate. In to je v redu. Če boš tudi ti kdaj naredil kaj narobe in mi takoj povedal, te ne bom kaznovala, ker si mi povedal resnico. Toda če se zlažeš, bom žalostna in te bom morala kaznovati, da me ne boš več prinašal naokoli in se naučil ceniti iskrenost.''
Ne silite otroka v laž
Na ta način bo otrok dojel, da je veliko bolje govoriti resnico. Poleg tega se bo zaradi občutka sramu in vesti, ki se razvijata v tem obdobju, pokesal, ker je krivdo prevalil na mačko. Ostre kazni povečujejo otrokovo nagnjenost k lažem, zato pazite, da z vzgojo ne silite otrok, da zaradi strahu ne bi priznali krivde. Otrok se mora naučiti nositi posledice za svoja ravnanja, za katera ve, da niso dovoljena. Pomagajte mu, da sprevidi, pri čem je storil napako, namesto da ga vnaprej obsojate.
