V Siam Riepu začetni vtis o urejenosti, ki nastane še v zraku, hitro izgine. Kot bi se vozil skozi romsko naselje, sredi katerega so po neki čudni logiki prestižni hoteli. Motorji, kolesarji, avtomobili vozijo vsepovprek. Edino pravilo je hupa. Taksist priporoča hotel in se spremeni v turističnega vodnika, za malo denarja obljublja to in ono. Odločiva se za ogled plavajoče vasi.
One dollar, Sir
Čudovita narava, a revščina brez primere. Kolibe na vodi niso nič večje od normalne kopalnice, otroci pijejo vodo iz reke, ki je v deževnem obdobju zalila tudi okolico Siam Riepa. Takoj sva ob 40 dolarjev za čoln, ki naju bo popeljal do druge vasi. Na drugem pomolu se nam pridruži tudi taksist. Brezplačno, ker je pripeljal dva naivneža.
Čoln s hrupnim dizelskim motorjem, verjetno ukradenim iz tovornjaka, vozi skozi krošnje potopljenih dreves. Plavajoče barake so čolni, premične hiše, ki se skupaj z vodo v sušnem obdobju umaknejo drugam. V nekakšnih lavorjih se otroci podijo za čolni.
Janez Zalaznik, Žurnal24Je kaj bolj logičnega, kot pobegniti poznonovembrski megli in mrazu na toplo? In ali je kaj bolj logičnega, kot odpotovati v države, ki so poceni in kjer za svoj denar dobiš več kot doma? Zame ne. Ob sončnem zahodu sediš na obali oceana, namakaš noge v vodi in čakaš, da ti na improviziranem žaru spečejo sveže ulovljeno barakudo ali zobatca. Cena: tri ameriške dolarje, kar je dva evra! Enourno masažo dobiš za 2,7 evra. Vsak, ki namerava poleti za dva ali tri tedne na Hrvaško, naj razmisli, ali je 500 evrov za letalsko karto in 12-urni polet res preveč. V državah, podobnih prijazni Kambodži, z nasmehom čakajo na naš denar.
Na rekah in jezerih živi 800 tisoč ljudi. Ribolov posredno hrani šest milijonov ljudi – ali slabo polovico. Hepatitis razsaja povsod, 12 odstotkov otrok ne dočaka prvega leta. Ne pomagajo niti otroške bolnišnice v mestu, ki so jih donirale druge države. "One dollar, Sir," je edino, kar se ti otroci naučijo. In ne odnehalo zlepa. Cele družine v svojih čolnih pridejo do nas, otroci s fanto in kokakolo v košarici skačejo na čoln. A pijejo okuženo vodo. Taksist skomigne ... Ah, to so Vietnamci. Ljudje, ki so Kambodžo osvobodili krutega režima Rdečih Kmerov očitno ne uživajo velikega ugleda.
Osmo čudo sveta
Najela sva rikšo in plačala 40 dolarjev vstopnine za Angkor Wat. Templji, ki so edini ostanek nekdaj največje civilizacije v Jugovzhodni Aziji, so prečudoviti. Odkrili so jih šele v začetku prejšnjega stoletja, ker jih je prerasla džungla. Zmotil pa me je odnos domačinov do templjev. Nek varnostnik mi je ponudil ogled vrha templja, ki je bil zaprt zaradi obnove. Vse za pravi denar. Nekateri kamni tega čuda so popisani, turisti vrezujejo vanje svoja imena, skratka nobenega nadzora. Na vsakem vogalu je kip Bude, kjer ti dajo dišešo palčko, da se pokloniš in nato seveda pod prtom pustiš nekaj drobiža. Vse skupaj je ceneno, čeprav gre za zapuščino, ki jo lahko postavimo ob bok piramidam v Egiptu.
Pesek, pesek in pesek
Jug Kambodže je prečudovit in ga toplo priporočamo. Deseturna vožnja do Sihanukvilla je postregla z marsičim. Pečene tarantele, čudaški ljudje, nori turisti. Povsod turistu v isti sapi ponujajo ogled polj smrti, mlade deklice in drogo. Sihanukville je obmorsko mestece, ki se turistično razvija. Plaže na kopnem so okupirane z barčki, turistov pa je ravno prav. Na otokih so peščene obale vseh barv še neokrnjene, pravzaprav kičaste in nihče te ne prosi za drobiž, kar je sicer stalnica na obali. Kljub vsej revščini pa so ljudje srečni in prijazni, kar je poleg odlične barakude na žaru, pravzaprav dovolj za nezahtevnega turista.
