V zakonu, v službi, na ulici ..., vsi prepiri so si podobni in iz vsakega lahko pridete kot zmagovalec, če se držite naslednjih korakov, ko začutite, da lahko navadno pregovarjanje preide v resen prepir.
Soočite se z virom težav
Ali se obračate k osebi, ki je vir problemov in premore način, da jih razreši? Čeprav je videti samoumevno, pogosto to ni naš prvi refleks. Če vas nekdo z neprijetno pripombo glede vašega dela očrni pred sodelavci, ničemur ne služi, če se boste nad njegovim vedenjem potem pritoževali kolegom. Če želite ohraniti spoštovanje in spremeniti ravnanje osebe, ki vas je prizadela, se morate z njo pogovoriti. To lahko storite samo vi, nihče ne bo namesto vas. Seveda je težko in si tega ne želite, a je edini učinkovit način. Začeti je treba pri viru težav.
Pravi trenutek, diskreten prostor
Vedno je treba paziti, da se pogovor odvija v zasebnem prostoru in ob ustreznem trenutku. Na splošno ideja, da bi se s svojim napadalcem soočili javno ali na hodniku, ni dobra, pa čeprav je naša pritožba nenasilna. Pogovora ni treba začeti takoj ostro in v stresni situaciji. Vedno je bolje izbrati kraj in čas, ko bomo prepričani, da je sogovornik pripravljen poslušati.
Ime odpira vrata
Da bi nas slišali, moramo biti najprej prepričani, da nas poslušajo. Ali obstaja boljši način, da naše namere propadejo, kakor ta, da se ''zaletimo'' s preveč agresivnim vedenjem in preveč odločnim glasom? Če se eden od protagonistov počuti ogroženega, se bo najbrž ''utopil'' v svojih občutkih, še preden se pogovor začne, potem pa ni več poti nazaj.
Sogovornika je torej treba sprostiti že s prvimi besedami, mu bolj odpreti kakor zapreti ušesa. Ali veste, katera beseda je v kateremkoli jeziku najprijetnejša za začetek pogovora? Ime osebe, na katero se obračate. Psihologi to imenujejo ''fenomen koktajla''. Ste na ''koktajl zabavi'', kjer vsi okoli vas govorijo, vi pa ste močno osredotočeni na svoj pogovor. Dialogov okoli vas sploh ne slišite, čeprav žubori od besed. To preprečuje vaša pozornost. Toda nenadoma v drugi skupini nekdo izgovori vaše ime – takoj ga slišite in obrnete glavo. Na svoje ime smo namreč bolj občutljivi kot na katerokoli drugo besedo.
Če torej želite nekaj dopovedati tistemu, ki vas je prizadel, začnite tako, da ga pokličete po imenu. Lahko mu poveste tudi kaj prijetnega, če je seveda res. Ni vedno lahko poiskati, a je pomembno. Najprej boste malce stisnili ustnice, a vrata komunikaciji bodo odprta.
Objektivnost brez obsodb
Treba je izpostaviti srž problema. Opisati stanje, zaradi katerega smo prizadeti, pri čemer se omejimo samo na opis tega, kar se je zgodilo, in ničesar drugega. Brez najmanjšega namiga na moralno obsodbo. DA: ''Ko ste tisto rekli …'', NE: ''Ko ste tisto malce zlonamerno pripomnili ...''
Opis občutkov
Opis dejstev mora biti opremljen s tem, kar ste občutili oziroma kako ste doživeli situacijo. Pri tem se ne smete ujeti v past in opisovati svojega besa. To je občutek, obrnjen proti drugemu, ne pa izraz intimne prizadetosti. Veliko bolj konstruktivno je, če poveste, kako ste se počutili.
Omenite nezadovoljeno potrebo
Lahko se držite enega čustva, še bolj učinkovito pa bo, če boste omenili omajano (za)upanje ali nezadovoljeno potrebo. Na primer: ''V službi čutim potrebo po varnosti, da vem, da me nihče ne bo ponižal ali prizadel z zajedljivimi pripombami, še posebej nekdo tako pomemben, kot ste vi.''
