Sobotni metalski punk večer s skupino Strung out bi lahko uvrstili v sam vrh kvalitete iztekajočega se Orto festa. Ni dvoma, da je šlo za pristni in prvovrstni koncert svoje vrste.
Nekateri so ležali na rokah nabitega Orto bara, drugi so se rajši priključili drveče-bolečemu “moshpitu”. Precej je bilo tudi statičnih opazovalcev, ki so hoteli le v miru spremljati nastop kalifornijskega dolgokilometražnega benda. Neuspešno! Energije, ki je kar bodla v oči, namreč ni bilo mogoče le nevpleteno spremljati. Njihova “Rambo meets Rocky” glasba dejansko ustreza omenjeni oznaki, saj je šlo za prave glasbene silake. Koncert so zaznamovali kričeči vokali, distorzirane kitare, hitri bobnarski ritmi ter nujni punk rock element: “stagediving”.
Prevod intervjuja:
►Zdravo, Dave! Nocoj ste drugič cv Sloveniji. Kaj je bilo tako nepozabnega na lanskoletnem obisku, da ste se želeli vrniti?
D: Ja, res je. Drugič smo tu, sicer vsega skupaj petkrat, ampak do lanskega leta nismo bili tu celih deset let. Koncert je bil verjetno najboljši kar smo jih imeli na prejšnji turneji, čutiti je bilo veliko energije, publika je bila divja. Ravno prejšnji dan smo si ogledali videopsnetke tega concerti, zelo intenziven koncert. Na tej turneji smo tu s skupinama Teror in Ignite, prejšnji teden smo igrali v Italiji, vendar smo se želeli ustaviti tudi v Ljubljani, glede na to, da je bil ob zadnjem obisku to naš najboljši koncert.
► Kaj naredi dober koncert?
D: Všeč mi je, ko se publika ne boji stopiti v ospredje, ko se odziva na glasbo, in jaz pravzaprav igram na njihov odziv. S tega vidika sem neprofesionalen. Včasih se mi je tako težko vživeti. Zadnjikrat pa so bili res “notri”, peli so ob komadih… Všeč mi je divja publika, interaktivna.
► Po tem koncertu se vračate v Ameriko. Kako bi primerjal tamkajšnje koncerte z evropskimi?
D: Različni so, odvisno… Znajo biti dobri, vendar spet odvisno, kje igramo.
► V kakšnem smislu?
D: Negativno gledano, je na koncert povprečno več pretepov. Včasih vidiš ljudi, ki se napijejo… tukaj se še vedno napijejo, pa zato ne povzročajo problemov.
► Vendar “moshpit” je vedno v redu…
D: Ja , res je, tukaj ne vidiš veliko pretepov punk rockerjev. V Ameriki se na vsake toliko časa sicer zgodi kaj takega, vendar se to ne zdi tak problem. Dobro se znajdemo okoli gora in vodovij, recimo v Denverju, Los Angelesu ali Floridi, vzhodna obala, nekatere srednje države… Ja, so razlike po celi deželi. Tako kot so dobri deli v Evropi, so tudi v Ameriki.
► Tukaj ste že šestnajsto kreativno leto. Se res zdi tako dolgo?
D: Pravzaprav ne. Sem prihajamo od leta 1994, zdi se kot nadaljevanje zgodnjih dni, saj vedno počnemo isto, na isti način. Nikoli si nismo prizadevali spremeniti naših ciljev. Radi le igramo glasbo, ki jo imamo radi, za mladino brez teženj, da bi z njo resnično zasloveli ali obogateli. Dober občutek je prekrižati svet s svojimi prijatelji in se srečati z vami. Kul je.
► Ok, imate pri teh letih še vedno kakšen bend, ki ga resnično obožujete?
D: Hmmm, še vedno so mi všeč Bad religion, Descendance, Slayer, Iron Maiden, tisti, ki so bili moji heroji, ostajajo še naprej. Bendi, kot so Metallica, so me nekako razočarali. Res, da bendi pridejo in grejo. Poskušam poslušati tudi novejše stvari, vendar ostjam v stiku s stvarmi, s katerimi sem začel. To so stvari… recimo Randy Rode je še vedno eden mojih najljubših kitaristov, o njem berem že celo turnejo in sem prav obseden z njim. To je pomembno za nadaljevanje.
► Kje se je zalomilo pri Metallici?
D: Ohh, kje naj začnem?!
► Saint Anger mogoče?
D: Saint Anger je bila le zadnja izmed stvari, ki je bila v kurcu z njihove strani. Razočaralo me je dejstvo, da naj bi bend, ki resnično stoji za svojimi načeli, ki naj bi bil anti osnovalen, anti “mainstream”, močan punk rock metalski bend… Nakar so začeli spreminjati načela v skladu s trendi, hoteli so zveneti tako kot se jim je zdelo moderno, in to je bila zame antiteza. S tem so obogateli, prepričan sem, da so zadovoljni, ampak mene so razočarali.’
Svojo glasbo ste prispevali za veliko skate in surf filmov. Tudi sam skejtaš?
D: Ne več. S tem smo sicer vsi odraščali…
► Do kam si prišel pri skejtanju?
D: Sranje. Zgradili smo si male rampe, nato pa se vozili po uličnih hribih ter skakali čez nakupovalne vozičke. Mali triki so nam kar uspevali, ampak sem hobi hitro zamenjal za kitaro, ki je postala moja prioriteta. Vsi pa smo odraščali ob skejtanju in surfanju, sploh če je to okolje južna California, kjer je to zanimiv živjenjski stil.
► Si se kdaj huje poškodoval?
D: Nič hujšega ni bilo. To je bil sicer eden izmed razlogov, zakaj sem prenehal, saj bi se mi verjetno kmalu zgodilo kaj takega. Kasneje sem se prilepil na kitaro in hitro uničil opremo, kdo ve, mogoče sem pa super osel, neumna guza.
► Imate člani poleg še dodatne službe?
D: Pravzaprav ne. Občasno, kosem doma, inštruiram kitaro, ampak to je še vedno povezano z glasbo, za zabavo delam v skate trgovini. Tudi dela v trgovini s kitarami se ne bibranil ali kaj takega. Ampak na srečo nas oboževalci podpirajo, tako da je vse ostalo postavljeno na stranski tir.
► Omeniva še malce vaš zadnji šesti album Blackhawks over Los Angeles. Še posebno< mi je všeč savek, ki gre: “The wings that take this sparrow break with this weight of mine, another message lost straight from this heart of mine. Kako pa je besedilo povezano z videospotom zap komad Calling?
D: Tekstovno sporočilo je to, da poskušaš doseči nekoga, ga obvestiti… z željop napisati nekaj, kar bo šlo med ljudi, narediti vtis na njih. Jason (pevec) piše vsa besedila, všeč mi je njegov stil pisanja, saj poslušalcu pušča možnost lastne interpretacije. To je bila tudi ideja videospota, ki ima nekakšno apokaliptično sceno, fantje pošiljajo sporočila preko računalnikov, na koncu pa to sporočilo predajo golobu, ki ga spustijo na prostost.
