Prejšnji teden je Iztok Mlakar s predstavo Duohtar pod mus v Grosupljem že petič napolnil dvorano, nič drugače pa ni drugod po Sloveniji. "Ponavadi je tako, da kamor gremo, se moramo potem še vračati," pravi.
Kolikokrat ste že odigrali predstavo Duohtar pod mus?
Mislim, da je bilo do zdaj že blizu 170 ponovitev.
Ste sami zadovoljni s to predstavo ali ste kasneje želeli kaj spremeniti, dodati?
Niti ne, to je pač predstava , ki se s ponovitvami ne obrablja, ampak še dograjuje. Po vsaki predstavi se pogovorimo, kaj je bilo prav, kaj narobe. Narejena je po principu commedie del' arte, kjer je važna predvsem učinkovitost glede na reakcije publike. Stvar se spreminja le toliko, kolikor se počasi obrusijo preostri robovi in preokorna mesta. Še vedno je to vendarle ista predstava.
Slabi avtorji plagirajo, dobri avtorji kradejo.
Ste idejo za predstavo dobili tudi na podlagi Molierjevih del?
Ja, na podlagi njegovih del in starih komedijantov. V gledališču je pač tako: človek ne more nič ukrasti, ne da bi mu kdo drugi to ukradel, še posebej, če je ukradena roba dobra. Moliere je poznal italijanske komedijante commedie del' arte, ki so prihajali v Francijo v 17. stoletju in se od njih pridno učili. Če človek bere scenarije starih komedijantov pred Molierom, ki niso pisali tekstov, temveč le scenarije- torej neke osnutke, predstavo pa so potem improvizirali-, vidi, da je dosti podobnih motivov tudi v Molierovih tekstih. On je po domače rečeno "kradel"- slabi avtorji plagirajo, dobri avtorji kradejo.
V ekipi sta se zamenjala dva igralca, in sicer za vlogo hčerke Lucinde ter očeta Geronta. Tega bi moral igrati Boris Cavazza. Zakaj je prišlo do sprememb v ekipi?
V bistvu so to alternacije oziroma ko eden ni mogel, je drugi vskočil. Mi smo zdaj skupina iz štirih teatrov, tako da je treba to usklajevati in to je težko. Nekaj članov pa je seveda stalnih in morajo vsakič igrati.
Se vam zdi, da so zamenjave vplivale na kakovost igre?
Na kakovost ne, na obliko pa. Prilagodiš se drugemu igralcu in včasih zaradi tega igra postane malce drugačna. Od novega igralca pač ne moreš pričakovati, da bo klon prejšnjega. To še ne pomeni, da je kakovost padla. Igra pač postane drugačna in zanimiva na nov način.
V ta projekt vas je prepričal Vito Taufer. Lahko vajino sodelovanje pričakujemo tudi v bodoče?
Bomo videli, brez ciganke se nič ne ve. (smeh) Upam, bomo videli. Prav v kratkem pa nimam še nič v načrtu.
Ali so songi iz Duohtarja pod mus predstavljeni le v tej predstavi ali tudi drugod?
Nekaj jih je nastalo tudi malo pred predstavo, čeprav z mislijo na to motiviko. Nekatere izvajam tudi drugod, veliko večino pa ne, saj so integralni del predstave.
Se vam je že kdaj na odru zgodilo, da ste pozabili besedilo?
Seveda se je kdaj zgodilo, saj se vsakemu lahko. Ko si še mlad, te je tega grozno strah in ko se ti to zgodi, je konec sveta: zaradi tvoje očitne zmedenosti in zadrege je vsakomur v publiki jasno, da si zamočil. Stari mački pa to elegantno preigrajo: povejo po svoje, da nobeden nič ne opazi, razen avtorja, ki se ponavadi obrača v grobu...
Lani ste izdali album Romance brez krjance. Kako, da so vaši oboževalci nanj čakali kar sedem let?
Ja, pač eni so bolj pridni in na vsake pol leta ustvarijo nov album. Moj problem pa je čas: iz fizikalnih razlogov ne morem biti istočasno na odru in v snemalnem studiu. Ko želiš nekaj posneti, potrebuješ čas in mir.
O navdihu govoriti je bedarija. Ne predstavljam si, da bi se usedel pred list papirja in si rekel, da zdaj bom pa pisal.
Vam je kdaj zmanjkalo navdiha za ustvarjanje?
Če bi ga zmanjkalo, ne bi več počel tega. Nesmiselno je nekaj ustvarjati samo zato, da je. O navdihu govoriti je bedarija. Ne predstavljam si, da bi se usedel pred list papirja in si rekel, da zdaj bom pa pisal. To je sestavni del življenja in ko pride, pride.
Imate za naprej že idejo, česa se boste lotili?
Zdaj trenutno imam zatišje, po novem letu se začne norišnica. Zatišje pomeni le to, da ni novih predstav, z Duohtarjem pod mus pa seveda nastopamo.
Boste v času novega leta kje nastopali?
Ne, nikakor, nisem te sorte. Včasih je le prav, če je človek malo doma, da tvoji bližnji ne pozabijo, kako izgledaš.
Znani ste tudi po tem, da nastopate pred manjšim občinstvom. Zakaj se odločate za take nastope?
Zato, ker drugače ne znam. Moji "Večeri" so neke vrste komorni teater, predstava,ki zahteva malce bolj intimno, reciva temu klubsko okolje. Po koncu, ko si stvar ogleda, nihče več ne sprašuje, zakaj mora biti tako.
