Slak ni Slavko

Medtem ko smo danes končno dočakali Parado ponosa, ki tako močno ogroža kleno slovensko bit, se je premierno paradiranje Uroša Slaka v Odmevih zgodilo že v ponedeljek. Povratniški voditelj, ki je po Trenjih na Pop TV in Svetu na Kanalu A spet pristal na nacionalki, je v svoji značilni pozi in maniri gostom prepustil debato o 14. členu ustave in homofobno-vandalskem napadu na gejevski Cafe Open in hišo pravosodnega ministra Aleša Zalarja ter dopustil, da se je namesto v smiselni pogovor razvila v anarhistični prepir. Ljudmila Novak, predsednica NSi in kristjanka, ki se boji kristjanofobov, je na primer raje kot o enakosti pred zakonom iz 14. člena in napadu na lokal govorila o tem, da so geji morda napadli celo sami sebe in da si bolj kot parado želi videti praznovanje obletnice gasilskega društva, vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok Janez Primc pa o nasilnih bulmastifih. Ni čudno, da je podpredsednik LDS in psihiater Slavko Ziherl ugotovil, da se je Primc “mičkeno zgubil”, za poslanca Zaresa Vita Rožeja pa je bil uspeh že, če je prišel do besede.

Prava mera. Če smo ob Slakovem prvem vodenju Odmevov še zavzdihnili, ah, spet ta Trenja, pa smo si dan pozneje lahko oddahnili. Slak se je v naslednjih dnevih vendarle navzel nekaj ertevejske rigidnosti in nesenzacionalnosti, pri čemer velja paziti, da se z njo ne bo predoziral. Eno je namreč, da se nauči brzdati goste, drugo pa, da pri tem brzda še sebe, in to celo takrat, ko si želimo, da bi na plan potegnil malo Slaka. Tako kot imamo lahko samo enega Uroša Slaka, imamo namreč lahko samo enega Slavka Bobovnika, veseli pa smo, če priznamo, obeh.