Svet še ni padel s tečajev. Vsaj ne v kapeli Paolina, eni od treh zasebnih kapel v Vatikanu, v kateri je papež Benedikt XVI. daroval prvo mašo po več kot pet let trajajočih restavratorskih delih, med katerimi so obnovili znamenito fresko z motivom križanja apostola Petra. Po mnenju kritikov je bila izgubljena še ena priložnost, da bi renesančni mojstrovini vrnili prvotno podbo, in sicer že tako razgaljenemu prvemu Jezusovemu apostolu odvzeli še tisto borno krpo oziroma brisačo, ki zakriva njegovo spolovilo.
Michelangelo (1474–1564) je svetega Petra, po izročilu prvega papeža, naslikal v Adamovi obleki. Povsem golega. Krpo v sramnem predelu je v 16. stoletju naknadno dodal neznani slikar po naročilu papeža. Takšne korekture "pohujšljivih" mojstrovin v imenu katoliške spodobnosti so bile v obdobju protireformacije nekaj povsem običajnega. Najbolj znan je seveda popravek Michelangelove freske Poslednja sodba v znameniti Sikstinski kapeli, ki stoji tik ob kapeli Paolina. Papež Pavel IV. je imel sprva celo namen, da bi Poslednjo sodbo zaradi množice povsem razgaljenih teles v celoti odstranil, a so ga kardinali od tega odvrnili. Pavel IV. se je vdal in popravo freske zaupal Daniellu (Ricciarelliju iz Volterrre). Ta je fresko večkrat popravil in si s tem pridobil svetovno slavo – vsekakor bolj kot ne negativno. Oprijel se ga je vzdevek Braghettone, kar bi lahko prevedli s "slikarjem hlač".
Protireformatorska mrzlica pa naj bi po mnenju kritikov preganjala tudi trenutnega Petrovega naslednika, ki naj bi onemogočil, da bi Michelangelova freska v Paolini dobila izvirno podobo. Navedbe je že zavrnil Antonio Paolucci, direktor vatikanskih muzejev, ki pravi, da je bila odločilna "sodobna teorija restavriranja", ki v določenih okoliščinah priznava kasnejše preslikave kot ohranitve vredne zgodovinske pričevalce.
Protireformacija odkrila sram
A kot opozarja umetnostni zgodovinar
Leo Steinberg, avtor knjige z naslovom Seksualnost Jezusa Kristusa v renesančni
umetnosti in v pozabi modernosti, je Jezus na veliki večini upodobitev, ki so nastale v obdobju po
poznem 13. stoletju, gol. Po njegovih besedah zato, da bi bilo njegovo učlovečenje tako bolj
očitno. Šele protireformacijsko usmerjeni udeleženci tridentinskega koncila – predvsem v njegovi
četrti fazi leta 1563 pod vodstvom že omenjenega papeža Pavla IV. ki je izdal dekret o upodobitvah
svetnikov – naj bi
"odkrili sram", kajti zakrivanje Jezusa (in svetnikov) ni nič drugega kot njegovo
odtujevanje od vsega zemeljskega in zagotavljanje bolj božje podobe, kar je ustrezalo času
protireformacije in krepitvi položaja Rimskokatoliške cerkve.
