In tudi v resnici nikogar ne bi motilo, da bi obogatel, kajne? Denar konec koncev le omogoča veliko stvari, zato ga je težko preveč. Po drugi plati pa nas celo milijonski zaslužki dolgoročno ne bi osrečili. Tudi bogataši jočejo in ljudje iz siromašnih predelov sveta so pogosto bolj veseli od premožnih zahodnjakov. Tam pač psihologija materialnega in želja za tekmovalnostjo ne pomenita kaj dosti. Kam nas to pelje? Do zaključka, da denar ne prinaša trajne sreče, ampak nam omogoča le to, da smo nesrečni v udobju.
Seveda, če nimate niti za osnovne življenjske potrebščine in vam nato le uspe zaslužiti dovolj za preživetje in celo malce razkošja, se boste počutili mnogo bolje in boste zagotovo zadovoljnejši. S količino denarja pa se ta ''dobitek'' sreče zmanjšuje. Če nismo izpolnjeni na drugih področjih, nam bo občutek nezadovoljstva za petami, ne glede na hitrost, s katero bomo služili in zapravljali, vlagali in obračali, kar smo mukoma spravili na kupček.
Ko ni časa za srečo
Denar seveda lahko pomaga, da uresničimo zamisel, ki bi nas dolgoročno osrečila, kaj bi to lahko bilo, pa se razlikuje od posameznika do posameznika. Zrelost pride s časom, sreča pa z leti ne raste proporcionalno in recepta zanjo ni. Če samo delamo, delamo in delamo (služimo, služimo in služimo), je malo možnosti, da bomo denar porabili v prave namene. Morali bi ga zapraviti za posebne priložnosti, ne pa za doseganje občutka sreče.
Da bi prišli do bogastva, je treba veliko truda in energije, ki bi jo sicer lahko vložili v stvari in trenutke, ki bi nas zares izpolnili – druženje z bližnjimi in družino, ukvarjanje s konjički … V pehanju za denarjem pogosto lovimo tisto, kar nam prave sreče ne bo prineslo, zamujamo pa tisto, kar bi jo. Zaradi tega je treba pazljivo izbrati, čemu bomo posvetili življenje in svoj dragoceni čas.
Zagotovo je zavedanje, da si finačno neodvisen, ali celo za vedno preskrbljen, pozitivno. Hkrati pa se je treba tudi zavedati, da tisti, ki ne zna biti srečen z 800 evri plače, ne bo srečen niti z osmimi milijoni.
