Trikrat v naravo v Sredozemlje

Tudi na romarski poti po severni Španiji, na Korziki in na Mljetu.

Korzika. Nad Sardinijo čepi francoski otok, ki noče biti francoski, a prav na Korziki se je rodil za mnoge največji Francoz, Napoleon Bonaparte – dovolj zgovoren namig na razburljivo zgodovino Korzike, "vedno zavojevane, nikoli podjarmljene". Najlepša meseca za umik na četrti največji sredozemski otok sta junij in september, a tudi julija in avgusta Korzika, ki ima vzdevek L'île de beauté, otok lepote, ni prepolna turistov. Najverjetneje boste na otok s trajektom prišli iz Italije (iz Livorna ali Genove, julija in avgusta je rezervacija zelo priporočljiva), dežele, ki je Korzičanom v burni zgodovini posodila jezik. Na otoku, danes gospodarsko najmanj razvitem delu Francije, se je nato spreminjal po svoje, a korziščino govorijo še danes ter se tako vsaj malo upirajo uradni francoščini. Za ne predrago potovanje po Korziki, otoku, ki ima obliko zrelega grozdja, potrebujete avto, šotor in plinski kuhalnik, malo dražja bo različica brez šotora in kuhalnika, avto pa naj brez pomisleka odide z vami. Kampi so poceni, skoraj povsod in skoraj nikoli prezasedeni (divje kampiranje je predvsem zaradi nevarnosti požarov prepovedano) in ne začudite se, ko vas bodo na recepciji vprašali, ali želite, da vas zjutraj pričakajo francoska štruca in francoski rogljički. Otoških cest še dolgo ne boste pozabili, saj vam bo srce zastajalo od strahu in zaradi lepote gorate, z borovci, hrasti in kostanji porasle pokrajine (najvišji vrh je dobrih 2700 metrov nad morjem). In morda vas na cesti zaustavi eden od več deset tisoč prostoživečih domačih prašičev, "krivcev" za odlične korziške suhe mesnine. Notranjost Korzike je divja, razrezana s soteskami, v katerih reke preskakujejo brzice, prepredena s potmi za planinske sladokusce in posejana z vasicami, ki se zdijo zapuščene. Obala je malo manj divja, a Korzičani nanjo niso spustili masovnega turizma, ki je pokvaril že toliko koščkov Sredozemlja. Izbrati najljubšo plažo, najljubši zaliv in najljubšo ribiško vasico je vsaj tako težko, kot se prepričati, da se po dveh ali treh tednih Korzike vrnete nazaj domov.

Mljet. Bliže kot Korzika je Dalmacija. Južno od Splita iz Jadranskega morja kukajo "veliki štirje" – Brač, Hvar, Korčula in Mljet –, mednje pa se s kopnega vriva polotok Pelješac. Manjši in zelo drugačen od ostalih je Mljet. Dolg 37 kilometrov, širok povprečno malo več kot tri kilometre in še danes zelo gozdnat, saj približno sedem desetin tega kraškega otoka še vedno porašča gozd, ki ponekod sega prav do obale. Prijazno podnebje, klifi (strma in težje dostopna je obala, ki gleda na odprto morje) in majhni otočki, ki si komaj zaslužijo to ime, špilje, kraške doline, nad katerimi se dvigajo hribi, stare kamnite in zares majhne vasice, cerkvice ... Ter dve skrivnostni slani jezerci, zaradi katerih je Mljet še bolj poseben – Veliko in Malo jezero. Otok v otoku je Sveta Marija na Velikem jezeru, na katerem sta samostan in cerkvica iz dvanajstega stoletja, že leta 1960 pa je bil na severozahodnem koncu otoka, kjer sta jezerci, ustanovljen narodni park Mljet. A lepota Mljeta, ki so ga stari Grki imenovali Melita (med), je tudi v tem, da je na otoku le en hotel. In ker na Mljet ni ravno najlaže priti, je v primerjavi z razvpitima Hvarom in Bračem tudi poleti mirno pribežališče za iskalce neokrnjenega in samote. Za nekatere morda dolgočasen, za druge dragoceno pribežališče. Vzemite kopalke, šotor, kajak in ne dosti več.

Julij in avgust sta v severni Španiji vroča, zato na pot svetega Jakoba raje stopite maja in junija ali pa zgodaj jeseni. © iStockphoto

Camino de Santiago, Španija. Ni treba biti goreč katolik, da se po poti svetega Jakoba odpravite na romanje v Santiago de Compostela, mestece v Galiciji na severozahodu Španije, kjer naj bi ležali ostanki svetega Jakoba. Vsako leto, predvsem v toplih mesecih, proti katedrali v Composteli že stoletja hodi na tisoče ljudi z vsega sveta. Njihove želje so danes različne – vodijo jih misel na iskanje samega sebe, kulturnozgodovinsko dediščino, rekreacijo, naravo in mnoge na očiščenje vseh grehov, ki naj bi romarje čakalo na cilju. Simbol poti je jakobova školjka, ki popotnike kot smerokaz spremlja ves čas, poti v Compostelo pa je veliko – Francoska, Portugalska, Aragonska, Angleška, Severna ... Največ pohodnikov prehodi (ali prekolesari) Francosko pot, ki se začne v Pirenejih. Na francoski strani v vasici Saint-Jean-Pied-de-Port, na španski strani v Roncesvallesu. Do Compostele je treba nato prešteti približno 780 kilometrov, vmes se vrstijo vasi, mesteca in mesta (tudi Pamplona, Burgos, León in Astroga), hribi, pšenična polja, počivališča, gostišča in prenočišča, v katerih boste spali zastonj ali pa plačali samo nekaj evrov. Če hočete prehoditi celo Francosko pot, računajte s približno enim mesecem, žulji, razbolelim telesom, trenutki obupa in trenutki ekstaze. Lahko prehodite tudi veliko manj, a kdor se hoče domov vrniti s compostelo, "potrdilom", ki ga romarji dobijo na cilju, jih mora prehoditi vsaj sto. Zato imejte na sebi čim lažji nahrbtnik. Pravijo, da ima romar na poti v Santiago de Compostelo le tri naloge: spati, jesti in hoditi. Pravijo tudi, da ni važno, ali hodite pet ali petdeset dni; "el Camino" daje, če ste le pripravljeni sprejemati.

Članek je bil objavljen v reviji ZAME , brezplačni prilogi časnika Žurnal24 , ki je izšla 3. aprila.