Žalna seja |
|
Mestno gledališče ljubljansko bo spomin na svojega dolgoletnega člana počastilo z žalno slovesnostjo, ki bo v petek, 19. decembra, ob 10. uri. |
Izoblikoval je skoraj nepregledno število odrskih likov v delih evropske in ameriške dramatike,
posebej radi so mu dajali komične vloge. Zaigral je tudi v mnogih domačih novitetah, ki so jih
podpisovali Strniša, Hieng, Petan, Kmecl in drugi.
Obraz Zlatka Šugmana se je vtisnil v spomin tudi marsikateremu filmskemu obiskovalcu, vse od
filma Tistega lepega dne, ki ga je leta 1962 po proznem delu
Cirila Kosmača posnel
France Štiglic. Sledil je že antologijski Ne joči, Peter, pozneje Vdovstvo
Karoline Žašler in vrsta drugih. Na malih zaslonih je Šugman nastopal v monodramah, še v dobi
črno-bele televizije v izjemno priljubljenih nanizankah, kot so bili Mali oglasi, Dekameron, Naša
krajevna skupnost, pa tudi v drugih oddajah za otroke in odrasle.
Borštnikov prstan in še mnogo več
Za igralstvo je poleg Borštnikovega prstana, tega je dobil leta 1986, prejel nagrado
Prešernovega sklada, Severjevo nagrado, Župančičevo nagrado. Leta 2001 je postal dobitnik Ježkove
nagrade, žirija je tedaj v obrazložitvi med drugim zapisala:
"Šugmanova komika je izvirna, naturna in neprisiljena, vselej človeško sproščena, a v izrazu
zadržana; teži k nevsiljivi izpovedi človeške stiske in reve, zna uravnotežiti bolečino in
posmeh."
|
Zlatko Šugman, arhivski portret © MGL |
Najbolj ustvarjalen je takrat," je še zapisala žirija, "ko prestopa navidezne meje komičnega in igra samosvojo, vselej domišljeno in na novo vznemirljivo, igralsko briljantno človeško komedijo."
Najmarkantnejše Šugmanove vloge (STA) |
|
Župnik v Cankarjevih Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Molierov Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu, od popularnih pa Frakl v Mikelnovi Fraklovi vrnitvi. |
Igralski svet je pretresen nad vestjo, saj so mnogi izgubili tudi osebnega prijatelja, ne le sodelavca in vzornika. Gojmir Lešnjak je o njem povedal: "To je človek, ki je občutno zaznamoval slovenski prostor. Bila sva prijatelja, od njega sem se jaz učil odnosa do gledališča, žlahtno-ciničnega. Takoj se spomnim njegovega 'cin cin zum zum' iz Dekamerona, bil je izvrsten župnik v Cankarju. Ravno takrat, ko so vsi govorili, da je samokomik, je dokazal, da je izjemen igralec. Mislim, da je med drugim pionir televizijske igre in en velik vzornik."
Zvezdana Mlakar se spominja, da jo je kot mlado igralko lepo sprejel in jo svaril pred krutim igralskim svetom. Sama mu takrat ni verjela: "Imela sva posebno povezavo, tudi zato, ker sva oba Štajerca. Spominjam se , kako smo se trudili in borili, da smo govorili zborno slovenščino. Mislim, da se ga bodo vsi spominjali po fimu Ne joči, Peter, čeprav je bil tudi genialen gledališki igralec. On je začetnik tistega, kar danes pojmujemo kot popularno. Bil je izjemen igralec, velik umetnik in tudi velik človek. Neskončno je bil priljubljen pri ljudeh. Meni je zelo žal in izrekam sožalje njegovim svojcem."
Janez Hočevar - Rifle: "Bil je tako kompleksen igralec, da se tega ne da opisati v dveh stavkih. Jaz se ga bom spominjal po fenomenalnih vlogah, po njegovem humorju, briljantnosti, duhovitosti v filmih in v zasebnem življenju. Spominjam se, ko sva igrala skupaj v Hlapcih, igral je župnika, jaz pa Hermana. Takrat sva imela pravi kontakt. Televizijski gledalci se ga bodo spominjali po komičnih vlogah, gledališki gledalci pa vedo, da je bil vsestranski igralec. Nepopisno je bil predan gledališču. "
