Laboratorij čutov, gostilna, ki še kliče, pravi raj, nebesa, hiša visoke kulinarične kulture. Legenda je pač legenda.
Komentarji gostišča so: nesramno dobro, fenomenalno, brez besed – enkratno, laboratorij čutov, gostilna, ki še kliče, pravi raj, nebesa, hiša visoke kulinarične kulture, ni boljše, legenda je pač legenda, to je to ... Najpogosteje opevajo zgodbo Zemona, toda ta je deležna tudi nasprotnih komentarjev: pretenciozno in "preseratorsko", pasje drago, komaj sprejemljiva ponudba, količinsko vprašljive porcije, veliko se govori in malo doživi.
Ko ni nič tako, kot je drugje
Avtorji slednjih komentarjev sodijo v dve skupini; v prvi so tisti, ki Zemona niso videli od bližje kot iz avtoceste Ajdovščina–Nova Gorica, v drugi pa so tisti, ki so zgodbo Lojzetovih ocenjevali skozi oči obiskovalca povprečne slovenske gostilne, kar pomeni, da so se k Lojzetovim prišli najest, sklicujoč se na jedilni list. Hm, jedilni list?! Verjetno ga sicer imajo, kakor tudi vinski list, a večina gostov ju ni še nikoli videla, ker pri Lojzetovih oziroma Kavčičevih, kot se podpisujejo mama Katja (po njenem nonotu Alojzu je gostišče tudi dobilo ime) ter sinova Tomaž in Aleš, tako pač ne gre, saj pri njih ni nič tako, kot je drugje. Hvala bogu oziroma Tomažu, ki so ga italijanski novinarji poimenovali kar Harry Potter!
|
|
|
Igra barv, oblike in okusa. © Dean Dubokovič
|
|
Na Zemono se ne gre spotoma najest, na Zemono se gre kot na romanje k najsvetejšemu. |
|
No, pa začnimo na začetku. Prvo je treba povedati, da se na Zemono ne gre spotoma najest, na Zemono se gre kot na romanje k najsvetejšemu. Zato Zemono ni za vsak dan, je pa za tiste trenutke, ko si človek zaželi biti eno s trenutkom, ko ni več kaj dodati. No, Tomaž bo vedno kaj dodal, ker je pač rojeni iskalec. Tomi, kot Tomaža kličejo domači, nenehno išče, razmišlja in se uči, saj se dobro zaveda, ali pa mogoče celo nagonsko čuti, da samo nenehno iskanje pripelje k novim spoznanjem in novim potem. Tomi ne kuha, ampak iz različnosti in nasprotij ustvarja zgodbe, pri katerih nadvse pomembno vlogo vedno odigra tudi nenehno spreminjajoči se ambient in ki imajo skupni imenovalec v besedni zvezi domače–drugače. Domače oziroma avtohtono bi lahko na Zemonu pisali kar z veliko začetnico, saj vse ideje za njihove kulinarične stvaritve izhajajo iz tradicionalnih jedi Vipavske doline. Te potem iz preprostih in tradicionalnih (in kar se da svežih) sestavin predstavijo na malo drugačen, izviren način, ki ga skoraj vedno začinijo s ščepcem svetovnih kulinaričnih trendov, kamor sodi tudi Tomaževo spogledovanje z molekularno kuhinjo.
|
Pri Lojzetovih padejo vsa osnovna sommelierska pravila.
|
|
Ob teh »začimbah« domače postane tako drugače, da bi se, če bi to ne bila kulinarika, ampak matematika, osnovnih računskih operacij učili na novo. Pri Lojzetovih tako padejo tudi vsa osnovna sommelierska pravila, saj Tomaž, tudi vitez vina, vodi dialog med vinom in hrano v nekem svojem jeziku, katerega posledica so tako nore in ekstravagantne kombinacije, da jim ni mogoče ničesa odvzeti in tudi ničesar dodati, saj presegajo celo domišljijo marsikaterega velikega sommelierja. Kdor zna pač zna! In ta nekdo, Tomaž iz Zemona, se ob vsem tem samo skoraj sramežljivo nasmehne in skromno doda: »Vse je samo posledica neke majhne ideje ...«
|
Tomaževo mesto je ob tistih, s katerimi nastopa na največjih kulinaričnih prireditvah na svetu. |
|
Odmerek Tomaževih velikih posledic majhnih idej je priporočljivo vzeti vsaj enkrat, še bolje dvakrat na leto, in to ne glede na to, ali bodo nebo nad Zemonom v prihodnosti razsvetljevale zvezde Michellinovega ozvezdja ali ne, ker je to konec koncev tudi vseeno. Vseeno, ker se tako ali tako ve, kje je Tomaževo mesto; ob tistih, s katerimi nastopa na največjih kulinaričnih prireditvah na svetu: ob Ferranu Adrii , Hestonu Blumenthalu in Heinzu Beck u, ob treh verjetno najsvetlejših zvezdah omenjenega ozvezdja.
