V nadaljevanju preberite:
• Drnovškova hči je odkrito spregovorila o odraščanju brez očeta.
• Razkrila je, katera izguba jo je v življenju najbolj sesula.
• Težka preizkušnja je za vedno spremenila njen pogled na življenje.
Nana Forte, komponistka in hčerka pokojnega predsednika Slovenije Janeza Drnovška, je v podkastu Seansa s Tajo odkrito spregovorila o svojem otroštvu brez očeta, njunem poznejšem odnosu in izgubi, ki jo je zaznamovala še veliko bolj kot odsotni oče. Čeprav bi marsikdo pričakoval, da je bilo zanjo najtežje odraščanje brez očeta, sama pravi, da jo je življenje veliko močneje udarilo pozneje – ob smrti ljubljene mame.
Nana je odraščala z mamo in kot otrok očetove odsotnosti ni doživljala tako boleče, kot bi morda pričakovali. Čeprav sta živeli skromno, pravi, da jima ni ničesar manjkalo: "Ko sem bila otrok, nisem čutila nikakršnega pomanjkanja. Z mamo sva bili srečni – čeprav sva živeli skromno, sem imela vse, kar sem potrebovala."
So pa obstajali trenutki, ko jo je dejstvo, da očeta ni bilo v njenem življenju, spravilo v zadrego. Predvsem takrat, ko je kakšen obrazec zahteval ime očeta. Takrat je začutila malce jeze, da ga nima, ampak kljub temu mame nikoli ni spraševala, kdo je njen oče.
Čeprav je odsotnost moške figure v otroštvu pustila določene sledi, pa je veliko večjo praznino ustvarila odsotnost človeka, ki je bil ob njej vse od otroštva in ji je predstavljal največjo oporo – njene mame. Umrla je pred šestimi leti, njen odhod pa je Nano močno pretresel: "Najhuje je bilo, ko mi je pred šestimi leti umrla mami. Stara je bila 70 let, imela je raka. Diagnoza je prišla nenadoma in prav tako tudi smrt, tako da ni bilo časa, da bi vse skupaj predelala. Popolnoma me je sesulo."
Žalovanja ni bilo mogoče prehiteti ali preskočiti. Nana je morala bolečini dati čas in poiskati načine, kako jo sprejeti ter se z njo naučiti živeti. "Veliko sem delala na sebi, na čustvih in žalosti. Bolečina je bila tako močna, da sem jo morala nekako skanalizirati. Zelo sta mi pomagali meditacija in glasba. Je pa trajalo."
Smrt mame je bila zanjo še toliko težja, ker nista bili povezani le kot mama in hči: "Ko izgubiš starša, res ostaneš sam. Z mamo sem bila zelo povezana. Ni bila le mama, bila je moja dobra prijateljica. Sploh ko sem dobila otroka, se je najina vez še toliko bolj poglobila." Iz boleče izgube pa je sčasoma zraslo tudi spoznanje, da zmore prenesti več, kot si je nekoč predstavljala.
Prav najtežja življenjska preizkušnja je Nani prinesla novo notranjo trdnost in drugačen pogled na težke trenutke: "Zdaj na vse skupaj gledam tako – če sem preživela to, lahko res preživim vse. Vsaka takšna rana ti da večji notranji mir in zavedanje, da življenje teče naprej. Da nič ne more biti tako hudo, da ne bi mogel iti naprej."
Nana je odrasla brez očeta in se naučila živeti z njegovo odsotnostjo. Ko je izgubila mamo, pa se je morala naučiti nekaj veliko težjega – kako živeti z odsotnostjo človeka, ki je bil vedno tam.
