Fotograf in snemalec Žiga Koritnik veliko fotografira tudi glasbene festivale pri nas in v tujini. Preberite pogovor z njim!
Moja pot ni bila preprosta: Osemnajst let sem delal na televiziji, najprej kot asistent kamere, kjer sem se zelo veliko naučil, vmes pa sem nenehno delal razstave. Visel sem v temnici, kjer sem se naučil, kaj je to kontrast, kaj ostrina, kaj dobro osvetljen film. Ne vem, ali sem pri vrhu, to mi morate vi povedati. Zavedam se, da sem znan in dober fotograf v svojem žanru.
Se vam zdi, da ima digitalna fotografija več plusov ali minusov?
Takole bom rekel, brez nič ni nič. Eno je fotografirati, eno pa videti to, kar fotografiraš.
Kaj pa vi iščete pri fotografiranju?
Iščem atmosfero tega, kar fotografiram. Vedno je treba ujeti srž subjekta, ki ga fotografiraš.
Zakaj pa večinoma črno-bele fotografije?
To pa bi bilo treba vprašati kakšnega teoretika. Nekako mi bolj "sede", večjo pripoved ima, vidim bolj črno-belo, sploh pa jazz. Barvna mi ne zbudi toliko vzhičenosti.
S katerim slovenskim glasbenikom ste naredili najbolj fotogenično fotografijo?
Težko bi rekel, obstaja pa skupina glasbenikov, ki mi je bližja po zvrsti glasbe. Če bi moral reči, bi rekel Iztok Mlakar, Zlatko Kavčič, Boštjan Gombač, Vesna Zornik.
Ali v kratkem fotografirate kak zanimiv mednarodni ali glasbeni festival?
Jazz festival Ljubljana, na polovici festivala pa grem na Sardinijo, kjer bom fotografiral za sardinski festival literature.
|
© Nik Rovan
|
Ne bi izpostavil nobenega. Včasih je dobra luč, včasih slaba, čisto odvisno od tega, kdo jo dela in koliko se mu ljubi kreativno vložiti svojo odgovornost. Tudi zunaj ni festivalov, ki bi imeli dobro osvetlitev, kar pa ne pomeni, da ne mislijo na fotografe, ampak si mogoče tudi ne morejo privoščiti dobre osvetlitve. Seveda so tudi festivali, ki imajo perfektno luč.
Kaj pa izvajalci? Kaj koketirajo s fotografi, jim grejo kaj na živce?
Seveda, nekateri koketirajo in izvajalke tudi, marsikomu pa smo "pain in the ass", kar je popolnoma razumljivo, ker nenehno letamo okrog njih kot muhe.
Kaj pa mislite, da naročnike pritegne pri vaši fotografiji?
Mogoče to, da se mi da to delati (smeh). In da so moje fotke dobre; da naročniki dobijo to, za kar so me najeli, da so na koncu zadovoljni.
Organizirate tudi fotografske delavnice. Predvsem kaj hočete naučiti udeležence?
Podajam jim svoje izkušnje v tehničnem in organizacijskem smislu, v pristopih, vse, kar pač spada zraven. Prvi dan jih pustim fotografirati, da vidim, kje so s svojim znanjem – eni so zelo daleč, eni pa še osnov ne obvladajo. Potem ponavadi prekomentiram njihova dela, neusmiljeno (smeh). Seveda jih pri delu spodbujam in na koncu so vsi zadovoljni.
Katera nagrada, ki ste jo dobili, vam je najbolj pri srcu?
Zagotovo mi je blizu nagrada Olympusa special recognition award, mislim, da iz leta 1989, ko sem se začel konkretno ukvarjati s fotografijo, in mi je dala zagon. Enkrat mi je nekdo rekel, da fotografija ni tekmovanje, in to imam vedno v glavi.
