Z Boštjanom Napotnikom in Urbanom Demšarjem smo se pogovarjali o Montignacu, restavracijah in mesojedem dalajlami.
Ali je treba otrokom prepovedovati jesti sladke stvari?
Urban Demšar : Itak. Pri nas doma se po peti uri pije samo voda. Jaz imam 130 kilogramov, moj dedek jih je imel kakih 110. On je imel sladkorno, po mojem jo bom dobil tudi jaz, dajmo prekiniti ta negativno začaran krog.
Boštjan Napotnik : Že organsko sta sladkor in maščoba ljudem dobra, ker sta nujna za življenje, sploh kombinacija tega. Ko se otrok začne odstavljati od prsi, mu moraš najprej dajati zelenjavo: korenček, bučke, brokoli ... Če začneš s sadjem, je zelo verjetno, da ne bo hotel jesti zelenjave.
Kolegica je po vajinem receptu kuhala brokolijevo juho, pa je bila še surova. Sta vidva tudi skuhala takšno?
U : Moramo se navaditi na prvinski okus, njo je zmotil malo pekoč okus surovega brokolija. Brokoli je zelenjava, ki jo lahko ješ tudi surovo. Druga stvar pa je, ali je imela vročo vodo, ker mora biti krop.
B : Brokolijeva juha je res posebna, nekaterim je všeč, večini pa ne, ker smo navajeni jesti kuhan brokoli. Kadarkoli ga dobiš, je brokoli kuhan do konca, da pada narazen ...
U : ... Da ga z jezikom na nebo pritisneš in ti razpade, pa je pirejček.
B : Če ji brokolijeva juha ni všeč, pa jo naj naredi s špinačo ali bučko.
U : Gre bolj za idejo, da lahko v dveh minutah narediš zdravo juho. Ali pa odpreš vrečko.
Se vama je kdaj zgodilo, da se je jed, ki sta jo kuhala v oddaji, ponesrečila?
U : Midva imava za sabo osebje desetih vrhunskih kuharjev in pravzaprav spredaj samo še malo zašminkirava in pomešava, hehe ...
B : Ja, ampak kokosovo strjenko je bilo pa treba ponoviti.
U : Pa creme brule ni uspel iz prve ...
B : ... Ni lepo zahrustal.
Katero jed je najbolj pograbila ekipa?
B : Kamerman Jure je navalil na musako, komaj je čakal, da je bila končana.
U : Mešalo se mu je, kar takoj je hotel zaključiti snemanje: "Dajmo no, saj smo dobro posneli!"
B : Drugače so bile pa zelo popularne sladice, kar vse po vrsti.
Kolegica je na Montignacovi dieti, obstaja kakšna sladica, ki jo lahko je?
U : Povej kolegici, naj bo pripravljena na 200 kilogramov ali pa na večno obsodbo na Montignaca.
Bo pa na Montignacu vse življenje ...
U : A si znorela? Rajši imam 300 kilogramov, kot da trpim. Nekako ne vidim smisla v tem, da bom težo reguliral s hrano. Težo reguliraš z gibanjem. Konec zgodbe. Kolikor si pojedel, toliko moraš skuriti. In ker se mi seveda ne da, sem debel. (vzame diktafon v roke) Kolegica, proč z Montignacom, proč z Montignacom!
B : On je ekstremist, jaz sem bolj mehak, o tem se boš raje pogovarjala z mano. Naj je sadje, sadni sladkor je dovoljen. Naj recimo prelije maline z želejem iz sladkega vina, na vrh pa naj da stepeno smetano z malo sadnega sladkorja. Pana cotto po mojem tudi lahko je, če jo pripravi s sadnim sladkorjem ...
U : Namesto Milke? A se zafrkavate?
B : Pač ne morejo vsi jesti kot ti.
Kako pa uskladiti kosilo, če eden nekaj je in drugi ne?
B : To je zmeraj težko. Pri nas recimo jaz rad jem polnozrnati kruh, ki ga nihče drug ne mara, pa spečem polnozrnatega in belega.
Sami pečete kruh?
B : Seveda.
U : On je čisto zmešan ...
B : Zame je osebni poraz, če kruh kupimo v trgovini.
Jesta več kruha ali krompirja?
B : Pri nas več kruha, ker ga vsak dan jem za zajtrk.
U : Jaz pa nič od tega, pri nas največ nažigamo makarone, riž, kuskus in te štorije. Pašta je otrokom itak super. Če ne veš, kaj bi, špagetki, makarončki s pestom ...
Pesto na makarone, ne samo na špagete?
U : Na vse. Veš, kam vse lahko gre pesto, na melancane, piščanca ...
B : Veš, kako ga lahko narediš: v jajca za omleto ga vmešaš in nastane lepa zelena omleta, mmm.
Sta kaj razmišljala, da bi izdala knjigo?
Oba : Razmišljava, razmišljava.
Se vama zdi, da moški kuhajo bolje kot ženske?
U : Profesionalno definitivno.
B : Jaz se pa ne strinjam.
U : Roko dam v ogenj. Ženska je preveč emocionalen tip, moški pa bolj racionalen.
Ali ima zato samo ena ženska na svetu tri Michellinove zvezdice?
B : Ne, to sploh ni res!
Je potem članek, ki sem ga brala, privlečen za lase?
B : V Italiji je pet restavracij s tremi zvezdnicami, v treh od teh petih restavracij so glavne kuharice ženske.
Sta že kdaj jedla v restavraciji s tremi zvezdicami?
U : (odkima).
B : Jaz sem jedel v Le Calandre pri Padovi.
Koliko časa traja večerja?
B: Trajala je od pol osmih zvečer pa do polnoči.
Si katera od naših restavracij zasluži tri zvezdice?
U : Gremo naprej ...
B : Ne, tri ne. Tri je povezano še z marsičim drugim. Če bi Michellin kdaj prišel v Slovenijo, bi naredil vodnik za vso Slovenijo, v katerem ne bi bile samo restavracije z zvezdicami, temveč tudi druge. Ampak po mojem se jim tega na našem majhnem trgu ne splača narediti.
U : A drugače bi jih pa imeli?
B : Kakšno zagotovo.
U : Mislim, da na prvem mestu nimamo klientele za to.
Če imamo odjemalce za dizajnerske obleke, bi jih verjetno imeli tudi za restavracije ...
U : Ugasni diktafon, pa ti povem.
Se vama je v restavraciji kdaj zgodilo, da sta bila razočarana?
U : Jaz kot gost nisem tako siten, samo ne me pa žejnega peljati čez vodo.
B : Pravilo mojega tasta je: če grem nekam jest in mi zaračunajo toliko, da se počutim, kot da sem res veliko plačal, so mi verjetno hoteli povedati, da jim nisem všeč in da nočejo, da še pridem. Se mi je pa samo enkrat v življenju zgodilo, da sem besen zahteval pritožno knjigo – v restavraciji v Ljubljani. Tam me že ne bodo več videli.
Imamo Slovenci kakšno pristno slovensko torto?
U : To je tudi eden od razlogov, da nimamo zvezdic. Nimamo takšne kulture. Imamo štruklje, potico, zlizanke, kobariške štruklje, potem pa je konec.
B : Saj so lokalne posebnosti, ampak na splošno gledano nimamo neke identitete, ker gre za mešanico kuhinj – italijanske, dunajske ...
U : Zdi se mi, da bi stvari, ki jih imamo, lahko zapakirali tako, da bi najbolj luksuzen gost dol padel, pa ne znamo.
Zakaj boste imeli v oddaji po novem zvezdniške goste?
B : Demšar ves siten rata, če si nenehno z njim, potem pa potrebuješ nekoga, da se razbije monotonija. Zanimalo nas je, kakšen je pri ljudeh, ki jih poznamo po drugih stvareh, odnos do hrane. Recimo pri bejbikah, ki so vse suhljate.
U : Katarina Čas je vse ...
B : ... Na polno, in to zvečer. Adi Smolar pa recimo ne je vsega ali Trkaj. Matjaž Tanko bi jedel vse, pa mu zdravniki branijo. Nismo šli v to, da bi silili ljudi, da bi kuhali. Kuhala bova midva, z njimi pa se bova pogovarjala o njihovem odnosu do hrane, kaj jedo in podobno.
In kako je kuhati, ko je nekdo šef, drugi pa ga mora ubogati?
B : Če se dogovoriš na začetku, potem je vse v redu. V kuhinji dva težko kuhata, ker vsak po svoje ve, kako bi to naredil. Tukaj se pa ve, kdo je avtoriteta. On je v življenju sesekljal 700 ton čebule, jaz pa 700 kilogramov.
Koga bi povabila v oddajo, če bi lahko povabila kogarkoli?
B : Gordona Ramseyja.
U : Ja, super. Jaz sem zelo prilagodljiv.
Kaj bi pa od teh stvari, ki sta jih skuhala, jedel dalajlama?
U : Vse. Razen rib.
B : Pa pujsa.
Krave je?
U : Ja, seveda, on je tak biftek snedel, jelenčkov biftek in žrebičkov pršutek.
Potem ni vegetarijanec?
U : Daj no mir, on je na višjem nivoju. Ugotovil je, da je huje solati, ki se je loti z nožem na polju, saj revica nima kam zbežati.
Je težje biti špiker na RŠ ali voditi kuharsko oddajo?
B : Pri TV je vpletenih več ljudi in to je treba upoštevati . Na radiu pa si odvisen sam od sebe in od tehnika.
U : Na TV jih je pa 20.
B : Prav zato je kar trajalo, da smo se privadili – prvo sezono smo porabili tudi po sedem ur za eno oddajo, zdaj pa gre že malo hitreje.
Koliko sta v oddaji čutila inflacijo, si zdaj lahko privoščita samo en korenček namesto dveh?
U : Hrana je še vedno zelo poceni. Ni bistvo v 10 evrih, bistvo je, da pokažemo ljudem, da s pravim pristopom h kuhanju lahko narediš dober obrok.
Ali je tržnica dražja od trgovin?
B : Ja.
U : Zdaj imaš polovico prodajalcev, ki imajo isto hrano kot Mercator. Grosistično jo nakupijo in prodajajo. To vidiš po tem, ali imajo napisano, da je pravna oseba – preprodajalec.
Da je kupil v Padovi?
B : Ali v Trstu na centralni tržnici.
Urban Demšar : Itak. Pri nas doma se po peti uri pije samo voda. Jaz imam 130 kilogramov, moj dedek jih je imel kakih 110. On je imel sladkorno, po mojem jo bom dobil tudi jaz, dajmo prekiniti ta negativno začaran krog.
Boštjan Napotnik : Že organsko sta sladkor in maščoba ljudem dobra, ker sta nujna za življenje, sploh kombinacija tega. Ko se otrok začne odstavljati od prsi, mu moraš najprej dajati zelenjavo: korenček, bučke, brokoli ... Če začneš s sadjem, je zelo verjetno, da ne bo hotel jesti zelenjave.
Kolegica je po vajinem receptu kuhala brokolijevo juho, pa je bila še surova. Sta vidva tudi skuhala takšno?
U : Moramo se navaditi na prvinski okus, njo je zmotil malo pekoč okus surovega brokolija. Brokoli je zelenjava, ki jo lahko ješ tudi surovo. Druga stvar pa je, ali je imela vročo vodo, ker mora biti krop.
B : Brokolijeva juha je res posebna, nekaterim je všeč, večini pa ne, ker smo navajeni jesti kuhan brokoli. Kadarkoli ga dobiš, je brokoli kuhan do konca, da pada narazen ...
U : ... Da ga z jezikom na nebo pritisneš in ti razpade, pa je pirejček.
B : Če ji brokolijeva juha ni všeč, pa jo naj naredi s špinačo ali bučko.
U : Gre bolj za idejo, da lahko v dveh minutah narediš zdravo juho. Ali pa odpreš vrečko.
Se vama je kdaj zgodilo, da se je jed, ki sta jo kuhala v oddaji, ponesrečila?
U : Midva imava za sabo osebje desetih vrhunskih kuharjev in pravzaprav spredaj samo še malo zašminkirava in pomešava, hehe ...
B : Ja, ampak kokosovo strjenko je bilo pa treba ponoviti.
U : Pa creme brule ni uspel iz prve ...
B : ... Ni lepo zahrustal.
Katero jed je najbolj pograbila ekipa?
B : Kamerman Jure je navalil na musako, komaj je čakal, da je bila končana.
U : Mešalo se mu je, kar takoj je hotel zaključiti snemanje: "Dajmo no, saj smo dobro posneli!"
B : Drugače so bile pa zelo popularne sladice, kar vse po vrsti.
|
"Dalajlama je na višjem nivoju. Ugotovil je, da je huje solati, ki se je loti
z nožem na polju, saj revica nima kam zbežati." © Dejan Mijović
|
U : Povej kolegici, naj bo pripravljena na 200 kilogramov ali pa na večno obsodbo na Montignaca.
Bo pa na Montignacu vse življenje ...
U : A si znorela? Rajši imam 300 kilogramov, kot da trpim. Nekako ne vidim smisla v tem, da bom težo reguliral s hrano. Težo reguliraš z gibanjem. Konec zgodbe. Kolikor si pojedel, toliko moraš skuriti. In ker se mi seveda ne da, sem debel. (vzame diktafon v roke) Kolegica, proč z Montignacom, proč z Montignacom!
B : On je ekstremist, jaz sem bolj mehak, o tem se boš raje pogovarjala z mano. Naj je sadje, sadni sladkor je dovoljen. Naj recimo prelije maline z želejem iz sladkega vina, na vrh pa naj da stepeno smetano z malo sadnega sladkorja. Pana cotto po mojem tudi lahko je, če jo pripravi s sadnim sladkorjem ...
U : Namesto Milke? A se zafrkavate?
B : Pač ne morejo vsi jesti kot ti.
Kako pa uskladiti kosilo, če eden nekaj je in drugi ne?
B : To je zmeraj težko. Pri nas recimo jaz rad jem polnozrnati kruh, ki ga nihče drug ne mara, pa spečem polnozrnatega in belega.
Sami pečete kruh?
B : Seveda.
U : On je čisto zmešan ...
B : Zame je osebni poraz, če kruh kupimo v trgovini.
Jesta več kruha ali krompirja?
B : Pri nas več kruha, ker ga vsak dan jem za zajtrk.
U : Jaz pa nič od tega, pri nas največ nažigamo makarone, riž, kuskus in te štorije. Pašta je otrokom itak super. Če ne veš, kaj bi, špagetki, makarončki s pestom ...
Pesto na makarone, ne samo na špagete?
U : Na vse. Veš, kam vse lahko gre pesto, na melancane, piščanca ...
B : Veš, kako ga lahko narediš: v jajca za omleto ga vmešaš in nastane lepa zelena omleta, mmm.
Sta kaj razmišljala, da bi izdala knjigo?
Oba : Razmišljava, razmišljava.
|
"Zame je osebni poraz, če kruh kupimo v trgovini." © Dejan Mijović
|
U : Profesionalno definitivno.
B : Jaz se pa ne strinjam.
U : Roko dam v ogenj. Ženska je preveč emocionalen tip, moški pa bolj racionalen.
Ali ima zato samo ena ženska na svetu tri Michellinove zvezdice?
B : Ne, to sploh ni res!
Je potem članek, ki sem ga brala, privlečen za lase?
B : V Italiji je pet restavracij s tremi zvezdnicami, v treh od teh petih restavracij so glavne kuharice ženske.
Sta že kdaj jedla v restavraciji s tremi zvezdicami?
U : (odkima).
B : Jaz sem jedel v Le Calandre pri Padovi.
Koliko časa traja večerja?
B: Trajala je od pol osmih zvečer pa do polnoči.
Si katera od naših restavracij zasluži tri zvezdice?
U : Gremo naprej ...
B : Ne, tri ne. Tri je povezano še z marsičim drugim. Če bi Michellin kdaj prišel v Slovenijo, bi naredil vodnik za vso Slovenijo, v katerem ne bi bile samo restavracije z zvezdicami, temveč tudi druge. Ampak po mojem se jim tega na našem majhnem trgu ne splača narediti.
U : A drugače bi jih pa imeli?
B : Kakšno zagotovo.
U : Mislim, da na prvem mestu nimamo klientele za to.
Če imamo odjemalce za dizajnerske obleke, bi jih verjetno imeli tudi za restavracije ...
U : Ugasni diktafon, pa ti povem.
Se vama je v restavraciji kdaj zgodilo, da sta bila razočarana?
U : Jaz kot gost nisem tako siten, samo ne me pa žejnega peljati čez vodo.
B : Pravilo mojega tasta je: če grem nekam jest in mi zaračunajo toliko, da se počutim, kot da sem res veliko plačal, so mi verjetno hoteli povedati, da jim nisem všeč in da nočejo, da še pridem. Se mi je pa samo enkrat v življenju zgodilo, da sem besen zahteval pritožno knjigo – v restavraciji v Ljubljani. Tam me že ne bodo več videli.
|
"Imam rajši 300 kilogramov, kot da trpim. Težo reguliraš z gibanjem. Konec
zgodbe." © Dejan Mijović
|
U : To je tudi eden od razlogov, da nimamo zvezdic. Nimamo takšne kulture. Imamo štruklje, potico, zlizanke, kobariške štruklje, potem pa je konec.
B : Saj so lokalne posebnosti, ampak na splošno gledano nimamo neke identitete, ker gre za mešanico kuhinj – italijanske, dunajske ...
U : Zdi se mi, da bi stvari, ki jih imamo, lahko zapakirali tako, da bi najbolj luksuzen gost dol padel, pa ne znamo.
Zakaj boste imeli v oddaji po novem zvezdniške goste?
B : Demšar ves siten rata, če si nenehno z njim, potem pa potrebuješ nekoga, da se razbije monotonija. Zanimalo nas je, kakšen je pri ljudeh, ki jih poznamo po drugih stvareh, odnos do hrane. Recimo pri bejbikah, ki so vse suhljate.
U : Katarina Čas je vse ...
B : ... Na polno, in to zvečer. Adi Smolar pa recimo ne je vsega ali Trkaj. Matjaž Tanko bi jedel vse, pa mu zdravniki branijo. Nismo šli v to, da bi silili ljudi, da bi kuhali. Kuhala bova midva, z njimi pa se bova pogovarjala o njihovem odnosu do hrane, kaj jedo in podobno.
In kako je kuhati, ko je nekdo šef, drugi pa ga mora ubogati?
B : Če se dogovoriš na začetku, potem je vse v redu. V kuhinji dva težko kuhata, ker vsak po svoje ve, kako bi to naredil. Tukaj se pa ve, kdo je avtoriteta. On je v življenju sesekljal 700 ton čebule, jaz pa 700 kilogramov.
Koga bi povabila v oddajo, če bi lahko povabila kogarkoli?
B : Gordona Ramseyja.
U : Ja, super. Jaz sem zelo prilagodljiv.
Kaj bi pa od teh stvari, ki sta jih skuhala, jedel dalajlama?
U : Vse. Razen rib.
B : Pa pujsa.
|
Pravilo mojega tasta je: če grem nekam jest in mi zaračunajo toliko, da se počutim, kot da sem res veliko plačal, so mi verjetno hoteli povedati, da jim nisem všeč in da nočejo, da še pridem. Boštjan Napotnik |
|
U : Ja, seveda, on je tak biftek snedel, jelenčkov biftek in žrebičkov pršutek.
Potem ni vegetarijanec?
U : Daj no mir, on je na višjem nivoju. Ugotovil je, da je huje solati, ki se je loti z nožem na polju, saj revica nima kam zbežati.
Je težje biti špiker na RŠ ali voditi kuharsko oddajo?
B : Pri TV je vpletenih več ljudi in to je treba upoštevati . Na radiu pa si odvisen sam od sebe in od tehnika.
U : Na TV jih je pa 20.
B : Prav zato je kar trajalo, da smo se privadili – prvo sezono smo porabili tudi po sedem ur za eno oddajo, zdaj pa gre že malo hitreje.
Koliko sta v oddaji čutila inflacijo, si zdaj lahko privoščita samo en korenček namesto dveh?
U : Hrana je še vedno zelo poceni. Ni bistvo v 10 evrih, bistvo je, da pokažemo ljudem, da s pravim pristopom h kuhanju lahko narediš dober obrok.
Ali je tržnica dražja od trgovin?
B : Ja.
U : Zdaj imaš polovico prodajalcev, ki imajo isto hrano kot Mercator. Grosistično jo nakupijo in prodajajo. To vidiš po tem, ali imajo napisano, da je pravna oseba – preprodajalec.
Da je kupil v Padovi?
B : Ali v Trstu na centralni tržnici.
