V nadaljevanjuu preberite:
• Po filmski ljubezenski zgodbi z Danielom Popovićem je Slovenko doletel hud življenjski preobrat.
• Na pregled je odšla povsem brez skrbi – vrnila pa se je s šokantno diagnozo.
• Zdravniki so ji povedali, da so ji dnevi šteti.
• Med zdravljenjem se ni zaprla med štiri stene – trudila se je živeti čim bolj normalno.
• Tudi v najtežjih trenutkih je ohranila humor in voljo do življenja.
Ljubezenska zgodba Daniela Popovića in njegove Aleksandre se je začela skoraj filmsko. Hrvaški glasbeni zvezdnik je med selitvijo po naključju odprl modro kuverto, ki je med starimi pismi oboževalk ležala več kot desetletje. V njej je našel telefonsko številko Slovenke, s katero ga je v preteklosti povezovala kratka avantura. Po skoraj dvajsetih letih brez stikov sta se ponovno srečala, se zaljubila in septembra 2006 stopila pred oltar.
"Prvič v življenju sem bila poročena in srečna," je za Žurnal povedala Saša. "Želela sem uživati in se veseliti. A ni trajalo dolgo. Življenje je usekalo, ko sem najmanj pričakovala."
Komaj dobro leto pozneje je zaradi povsem drugega razloga sedela v ambulanti in poslušala besede, ki jih nihče ne pričakuje.
Vse skupaj se je - tako kot njena ljubezenska pravljica - začelo s telefonskim klicem. "Povsem slučajno sem službeno klicala v neko zdravstveno ustanovo, kjer sem med pogovorom omenila še neko svojo nekoriščeno napotnico, ki sem ji imela odprto."
Na drugi strani telefonske linije so ji odgovorili: "No pa pridite, da boste mirni."
Dogovorila se je za termin in se januarja 2008 odpravila na kolonoskopijo. "Čisto tako, za preventivo." Navsezadnje je bila stara 38 let in ni čutila, da bi bilo karkoli resno narobe, zato je na pregled odšla brez posebne zaskrbljenosti.
S pregleda se je vrnila z življenjem, obrnjenim na glavo. Takoj po pregledu so mi postavili strahovito diagnozo: "Imate raka na debelem črevesju, v tretjem stadiju."
Svet se ji je sesul. "Šlo je za dneve. Če bi s pregledom čakala še en mesec, me ne bi bilo več."
Po diagnozi je Sašino življenje dobilo nov ritem. "Obsevanja. Kemoterapije. Pregledi. Dve leti sem se borila za življenje. Najprej sem imela občutek, da bom umrla. Potem pa mi je zdravnica rekla: 'Izvidi niso najboljši, ampak ni za obupati!' Takrat sem se odločila, da se bom borila! Vsak dan sem se vozila v Ljubljano na obsevanja in kemoterapije, potem pa domov. Tik preden mi je v žilo stekla kemoterapija, sem si predstavljala, kako ubija vse slabe celice in si v mislih govorila: 'Umrite, packe!' Verjela sem, da jih bo kemoterapija odplaknila, zato sem se obnašala, kot da je vse normalno - po kemoterapiji sem šla s kolegico na kavo, potem v trgovino, potem kuhat kosilo - kot da ni nič. Včasih sva šli za celo popoldne v Trst, po nakupih. Živela sem normalno življenje, le v službo nisem hodila."
Ko pa je bilo res hudo, je bil tam zame. "Po operaciji sem zbolela za bakterijsko okužbo. Res je bilo hudo. Takrat me je zgrabil in odpeljal v bolnišnico. Skoraj bi umrla. Štirinajst dni sem bila v bolnišnici, kjer so moje stanje preverjali na petnajst minut."
Toda tudi takrat ni dovolila, da bi jo bolezen definirala. Medtem ko so drugi v njej videli pacientko, ki se bori za življenje, je sama skušala ostati takšna, kakršna je bila pred diagnozo. "S stojalom za infuzijo sem se vlekla po hodnikih in pripovedovala vice. Hotela sem preživeti. Še zlasti zaradi hčerke."
Aleksandra se ni vdala. Tako močno, kot se je držala stojala za infuzijo, se je oprijela tudi humorja in optimizma - in preživela raka v tretjem stadiju. "Veliko je v glavi - preprosto moraš verjeti, da bo na koncu vse v redu - tudi ko gre vse narobe. Rak ne pomeni smrti."
