V nadaljevanju preberite:
• Tadej Pogačar se le redko pritožuje, a nekaj ga vendarle močno prizadene.
• Njegova mama je razkrila manj prijetno plat sinovega uspeha.
• V ozadju je tudi navijaško rivalstvo, ki pogosto prestopi meje dobrega okusa.
Tadej Pogačar je z izjemnimi uspehi postal eden največjih kolesarjev na svetu in Sloveniji prinesel številne razloge za ponos. A življenje na samem vrhu ne prinaša le zmag, občudovanja in navijaške podpore. Njegova mama je za naš medij razkrila, da obstaja nekaj, kar tudi sicer neomajnega Tadeja vedno znova prizadene. "Tadej nikoli glede ničesar ne pojamra, le ena stvar mu vedno znova pride do živega - sovražna sporočila, ki jih kljub vsem uspehom in podpori številnih navijačev še vedno prejema. Grozno je. Nekateri se res potrudijo, da bi ga prizadeli. Dokopljejo se do njegove osebne telefonske številke in mu pišejo zelo nesramne stvari. Še mene prizadene, kaj šele njega," je povedala njegova mama.
Njene besede imajo po dogodkih zadnjih dni še nekoliko bolj grenak priokus. Pogačarja je namreč na osmi etapi dirke po Španiji ustavil hud padec, po katerem so zdravniki ugotovili pretres možganov, premaknjen zlom leve ključnice, stabilen zlom sedmega vratnega vretenca in več odrgnin. Prvič v profesionalni karieri je moral predčasno končati tritedensko dirko.
Upamo, da je pogled na poškodovanega šampiona vsaj za nekaj časa utišal strupene jezike. Vrhunski šport namreč včasih na najbolj krut način pokaže, kako hitro se lahko junak z zmagovalnega odra preseli v bolniško posteljo.
Pogačarjev padec namreč ni bil nedolžen. Po nesreči se je oglasil tudi priznani športni zdravnik Tom Teulingkx in opozoril predvsem na poškodbo vratnega vretenca. Prehitra vrnitev in nov padec bi po njegovih besedah lahko imela izjemno hude posledice, zato slovenskemu asu svetuje, naj z vrnitvijo ne tvega.
Upamo, da se bodo v tej situaciji zlobneži posvetili spodbujanju Primoža Rogliča, ne pa nadlegovanju Pogačarja. Rivalstvo med navijači dveh največjih slovenskih kolesarskih zvezdnikov je skozi leta preraslo v svojevrsten paradoks. Slovenija ima dva športnika, ki sta jo postavila v sam vrh svetovnega kolesarstva, del domače javnosti pa se je namesto skupnega veselja ob njunih dosežkih razdelil na dva tabora. Da ima vsak svojega favorita, je seveda povsem običajen del športa. Nekateri bodo vedno bolj stiskali pesti za Rogliča, drugi za Pogačarja in s tem je vse v redu. Težava nastane, ko navijanje za enega preraste v žaljenje drugega, še posebej, ko se napadi preselijo z družbenih omrežij v športnikovo zasebnost.
Športniki so vajeni izjemnih pritiskov in morajo biti psihično izredno močni, a to še ne pomeni, da jih osebne žaljivke ne morejo prizadeti. Za šampionom, ki pred milijoni gledalcev premaguje najtežje vzpone, je še vedno človek. Prav zato je toliko bolj grenko, da njegovi uspehi med nekaterimi namesto ponosa ustvarjajo toliko sovraštva. Navijati za enega namreč ne pomeni biti proti drugemu – in športno rivalstvo nikoli ne bi smelo postati opravičilo za žaljenje ali poseganje v zasebnost.
