Poklepetali smo z Urško Alič - Flajnik, direktorico Špas teatra, ki letos praznuje deseto obletnico delovanja.
Špas teater je prvo komercialno gledališče v Sloveniji in veseli smo, da smo v poplavi komercialnih teatrov uspeli zadržati svoj status, poleg tega pa smo najbolj obiskano gledališče v Sloveniji. Pri nas delajo odlični režiserji, scenografi, kostumografi in igralci, prejeli smo mnoge nagrade za različne predstave, v posebno čast pa si štejemo tudi to, da nam je ministrstvo za kulturo podelilo naziv društva v javnem interesu. Ker smo na nekakšni prelomnici – praznujemo namreč deseto obletnico delovanje teatra – smo se odločili, da ob tem dogodku uprizorimo brezplačne predstave za obiskovalce iz cele Slovenije in tako naše gledališče približamo tudi tistim, ki ga do sedaj še niso obiskali: bodisi zaradi tega, ker živijo predaleč, bodisi zaradi morebitnih finančnih težav in si ne morejo privoščiti vstopnice. Razdelili bomo okoli 3300 brezplačnih vstopnic, obenem pa se bo pred tem odvila tudi dvatisoča predstava, in sicer bomo uprizorili kriminalko Mišolovka režiserja Vita Tauferja, ki velja za eno izmed boljših in produkcijsko zahtevnejših predstav, svoj čas pa je v slovenskem gledališkem prostoru predstavljala nekaj povsem novega.
Kakšna je prednost vašega teatra pred drugimi gledališči?
Družina Špas teatra sodeluje z izvrstnimi in nadvse ustvarjalnimi gledališkimi umetniki. Ker so predstave dobro izbrane in scenariji dovršeni, so obiskovalci zadovoljni in se radi vračajo, dokaz za to pa so med drugim naše razprodane dvorane povsod po Sloveniji. Eden od pomembnejših dejavnikov je seveda tudi ta, da delamo predstave, ki so ljudem všeč, čeprav si želimo več narediti tudi v smeri izobraževalnih iger, a ker se preživljamo izključno od prodaje vstopnic, si takih predstav, kot jih ima na primer Drama, ne moremo privoščiti.
Ali je prepoznavnost igralcev pravi recept za čim večjo obiskanost predstave in kako komentirate dejstvo, da marsikateri igralec postane bolj priljubljen, ko igra v vašem gledališču?
Zagotovo prepoznavnost nekega igralca pritegne ljudi, da si ogledajo predstavo, čeprav se pri tem ne smemo prenagliti. Čeprav je nekdo nadvse priljubljen in dober igralec, je lahko predstava slaba, če mu vloga ni pisana na kožo. Naša naloga pa je akterja prikazati v najboljši luči. Ker nimamo idealnih pogojev za delo, poskušamo pričarati domačnost in povezanost med igralci, kar ima svojevrsten čar. Tako svoje sodelavce pogosto "pocrkljam" s kavico in domačim pecivom. Kar se tiče tega, da marsikateri igralec postane bolj priljubljen, ko igra v našem gledališču, pa je stvar podobna televiziji. Neki odličen dramski igralec, ki ima za seboj že deset let uspešnega dela in je prejel številne nagrade, kljub prizadevanju ne postane tako priljubljne kot na primer, ko dobi delo na televiziji pri vodenju oddaje, kjer čez noč zaslovi. Pri vsem tem pa ne gre zanemariti rumenega tiska, ki posamezniku dvigne medijsko prepoznavnost in s tem priljubljenost, ki pa jo je težko zadržati in dolgo časa ostati zanimiv v očeh publike. Kakorkoli, sama delam z zares odlično ekipo, med katerimi je precej znanih imen, med drugim Jurij Zrnec, Lado Bizovičar, Sebastijan in Boris Cavazza …
Katere predstave so bile najuspešnejše in najodmevnejše?
Skoraj vse. Balkanski špijon, Rifletov šuštar, Stevardese pristajajo, Mišolovka ... Vsaka predstava je po svoje edinstvena in najuspešnejša, seveda pa sta predstavi 5žensk.com in 5moških.com. podrli vse logične meje, saj so obiskovalci drli v gledališče, kar pa je pravzaprav nekako pričakovano, saj je ta igra govorila o stvareh, ki se tičejo slehernega posameznika v odnosu ženske – moški, poleg tega pa je podirala tabuje.
Po kakšnem kriteriju se odločate, katere gledališke igre postaviti na svoj oder?
Glavno vlogo pri odločanju igra predvsem moja intuicija, saj se poskušam postaviti v vlogo gledalca, pri čemer mi pomaga to, da pogosto odidem v dvorano, kjer opazujem dogajanje, reakcije in opazke ljudi. Če se naveličam gledati svojo predstavo, potem je to zagotovo znak, da je treba nekaj spremeniti. Sicer pa poskušam ohranjati rdečo nit gledališča in uprizarjati predstave, ki so na ravni. Pri vsem tem pa se je treba zavedati tudi na kakšen način pravilno pristopiti k gledalcu. Tako je pomembno že to, da imamo na blagajni prijazne delavce, saj je to prvi stik ljudi s teatrom.
Kakšni so načrti za prihodnost?
Načrtov je veliko, a vse je treba speljati po vrsti in času primerno. Najprej moramo "preživeti" in uspešno obeležiti deseto obletnico, nakar sledi december in s tem čas v letu, ko so predstave najbolj obiskane. Po novem letu bomo spet začeli ustvarjati nove igre, najprej Zbrana dela Williama Shakespeara, nato pa bo na vrsti že težko pričakovana trilogija Moški in ženske.com.
