Kreator Alan Hranitelj, ki nosi izključno svoje kreacije, o svoji beli razstavi, Zoji in uniformah.
Se vam zdi, da obleka naredi človeka?
Ne. Danes je že vse blazno sproščeno. Tudi pri poslovnežih po svetu vidiš, da imajo popolnoma drugačno vrsto uniforme, kot je bila včasih. Meni je to fajn, ker je bolj individualno, svobodno, bolj diha, bolj je pomemben osebnostni stil.
Je mogoče sporočati z obleko?
Obleka je bolj v pomoč, prek nje vidiš način življenja. Moda je super, ampak mora biti v oblačenju tudi neka napaka, mali tvist, ki naredi obleko bolj človeško, pristno.
Sami kreirate svoje obleke?
Sam, ja. Že od začetka 90. jih šiva isti krojač. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da pri meni ni preveč tuhtanja. Kar naenkrat je nekaj narejeno, pa sploh ne vem, kdaj je nastalo.
Ali sploh nosite kaj, česar niste skreirali sami?
Skoraj ničesar. Imam tudi obleke iz trgovine, a redkokdaj, čevlje pa mi delajo v čevljarstvu Vodeb.
Razstavo ste naslovili Jesen, zima 2008/2009. Kateri letni čas vam je sicer najljubši?
Jesen ali zgodnja pomlad, vročino zelo težko prenašam. Sem bolj jesenski tip, riba, melanholičen, tudi dež mi je fajn. Na vročino se navadiš, ampak se mi tako ali tako zdi, da zaradi današnjega načina življenja poletje sploh ne traja več tri ali štiri mesece, temveč mine teden in je že konec.
Bodo obiskovalci na razstavi dobili občutek zime?
Vse je v beli barvi, ker je bila osnovna ideja razstave sol. Ampak zdaj je iz soli nastala samo ena skulptura in upam, da se ne bo stopila do razstave. Počilo je, jaz sem eksplodiral, tako da ne gre več za obleke, ampak druge forme, ki so bolj zabavne, razgibane, bolj dihajo ...
Skulpture so tudi iz stekla, blaga in kovine …
Tudi kovine, ja. Ludvik, mačka, kot moj bivši Ronson ali Zoja, ki ima perutničke, tipalke in veliko rok, je narejen iz metala in veliko, veliko stekla, ki so ga v Rogaški naredili po meri. Tako je lep, da bog pomagaj. Skulpture so popolnoma drugačne od tistega, kar sem delal doslej.
So bolj minimalistične?
Ja. Nekatere so zelo čiste, samo forma, nekatere pa tudi nafrfuljene, ampak po formi popolnoma nekaj drugega.
Kako velik pa je Ludvik?
Približno 2,30 metra, ampak je ves dolg, krhek.
Ste kdaj razmišljali, da bi iz stekla naredili obleko?
Seveda. Pride še svašta, to je zdaj začetek novega obdobja. Belina je sicer nastala zaradi soli, ampak zdaj se mi, čeprav ne maram simbolike, zdi kot novo rojstvo. Razstava na Tivolskem gradu pred dvema letoma je bila zame šolanje, diplomo imam, zdaj pa lahko začnem delati (smeh).
Zakaj sol, zakaj ne sladkor, ker ga imate baje tako radi?
Ja, ful, hrano imam zelo rad, jaz vse popapam, in slano in pikantno, sladkor pa da življenju sladko noto. Sol je nastala po naključju. Šel sem na soline, kjer sem si želel imeti razstavo, ko smo začeli ustvarjati, pa so nastali problemi, kako sol obdržati. Ko so se figure začele rojevati, so tudi presegle velikost, primerno za soline.
Koliko skulptur bo razstavljenih?
Za prostor v Narodnem muzeju se mi primerno število 9 do 11, ker bi bilo sicer prenatrpano. Imel bi jih 9, imamo pa jih 13, zato bom dan pred odprtjem naredil selekcijo.
Sliši se tako, kot da se boste morali odpovedati štirim otrokom ...
To me že zdaj boli, ampak ne sme biti nametano. Drugi otroci bodo šli pančkat in bodo počakali na naslednjo razstavo.
Kako pa gledate na to, da je vaša obleka Ruski metulj na ogled v Mecatorjevem trgovskem centru?
Zdi se mi prav. Precej ljudi je, ki bi to radi videli od blizu in se mi zdi fajn, da se jim približa na tak način. Moja pobuda je bila tudi to, da določene obleke po razstavi razstavimo v izložbi Maximarketa.
Ko se takole pogovarjam z vami, imam občutek, da ste zelo srečen človek ...
A veš, da sem. Seveda sem tudi slabe volje, imam probleme, vsak dan milijon problemov tako kot drugi, ampak jih vidim kot sestavni del mene, mojega funkcioniranja, naučil sem se živeti s tem in mi ni nerodno vprašati, če pridem v situacije, za katere ne vem, kako in kaj.
Se mi zdi, da je kar narobe, če človek reče, da je srečen …
Ja, je, takoj jih dobiš po buči in takoj je zraven deset ljudi, ki jim gre to blazno na jetra in ti poskušajo z grobimi neumnostmi to zagreniti. Ampak meni je zelo žal, ne gre. Jaz se imam fajn.
Kako vaše delo v Kanadi prenaša Zoja?
Zdaj se je navadila. Kolegica jo, ko me ni, hrani dvakrat na dan in se pogovarja z njo. Mislim, da je pugruntala, da grem in pridem nazaj. Zameri mi ne popolnoma nič. Nič, nič, nič. Počaka me pred vrati in mi vse zricitira: „Mjav, mjav, mjav ...“ Najmanj en teden je tako, da veliko govori, kar mi je všeč. Ronson je bil budist, čeprav blazno družaben. Mački so fajn.
Ljudje, ki nimajo mačkov, ne razumejo, kako močno se navežeš nanje ...
Ko je umrl Ronson, mi je bilo grozno, en teden nisem šel iz stanovanja, tri mesece pa se o tem sploh nisem mogel pogovarjati. Obožujem vse živali, imel bi slone, tigre, kače, bibe, pse..., ampak mačka ima karakter. Portrete za razstavo smo delali v živalskem vrtu, ker imajo skulpture, ki so nastale, v sebi veliko živalskih elementov.
Oblikovali ste tudi uniforme za ljubljanske Žale ...
Zdaj jih še pilimo, gre za navadne lepe črne obleke z lila detajli v kombinaciji s satenastimi dodatki, narejene po meri in iz kakovostnih materialov. Tisti, ki delajo zunaj na grobovih, pa imajo uniforme iz gorateksa, ki so zelo trendovske. Če bi k njim oblekel kavbojke in boljše čevlje, bi bile fenomenalne.
Ponavadi so uniforme grozne ...
Pri uniformah je vedno problem, ker je uniforma, kakorkoli obrneš, še vedno uniforma. En tip uniforme nikoli ne odgovarja vsem. Zdaj jih delam za Zavarovalnico Triglav in smo se ravno zato odločili, da bodo ženske imele tri različne kroje, moški pa tudi. Zaposlenemu na zavarovalnici mora stranka zaupati, in če se ta slabo počuti v svoji uniformi, se to čuti. Sicer bo še vedno šlo za klasično obleko, ampak bo prilagojena različnim postavam. Zdaj končujem uniforme za Grand hotel Union in hotel Lev, poleg ZT pa bomo začeli delati tudi uniforme za Maximarket.
Če bi morala nositi uniformo, ki mi ne bi bila všeč, bi mi bilo grozno...
Čez poletje sem bil na Kliničnem centru na operaciji pruha in smo se pogovarjali tudi o uniformah. Čisto vsi po vrsti so mi rekli, da so bile stare uniforme, ki so bile rahlo konservativne, veliko boljše. Meni je grozno, ker ne paše vsakemu vse in bi obleko najrajši prilagodil vsakemu posebej.
Ste kdaj videli uniforme, ob katerih ste si rekli „grozno“, in uniforme, ob katerih ste si
rekli „vau“?
Hvala za vprašanje (smeh). Tu bom pa zelo diplomatski. Vidiš tipske uniforme, iz nekega drugega časa, ki niso ravno posrečene, vendar pa danes že dosti naročnikov gleda naprej. V Montrealu sem v nekem hotelu, ki je bil zelo trendi pa tudi malo konservativen, videl uniforme, ki so delovale kot prêt-à-porter kolekcija Dolce&Gabanne. Tam je vse štimalo, frizure, make up, čevlji, nogavice, in videlo se je, da se zaposleni v uniformah dobro počutijo …
Kaj pa menite o mestnih redarjih, ki nosijo klobuke?
Nekateri se matrajo, ampak jih verjetno pač morajo imeti, da jih vidiš od daleč. Sam obožujem klobuke, ampak pri nas ljudje niso navajeni nanje, tako da te čudno gledajo, tudi če je klobuk popolnoma navaden.
Kateri modni dodatek bi izbrali, če bi morali izbrati enega?
Kak kos nakita, čevlje ali korzet. Ljudi, s katerimi se prvič srečam, najprej pogledam v oči, ki so ogledalo, potem pa so na vrsti čevlji in nohti. Ampak recimo, da čevlji.
Ne. Danes je že vse blazno sproščeno. Tudi pri poslovnežih po svetu vidiš, da imajo popolnoma drugačno vrsto uniforme, kot je bila včasih. Meni je to fajn, ker je bolj individualno, svobodno, bolj diha, bolj je pomemben osebnostni stil.
Je mogoče sporočati z obleko?
Obleka je bolj v pomoč, prek nje vidiš način življenja. Moda je super, ampak mora biti v oblačenju tudi neka napaka, mali tvist, ki naredi obleko bolj človeško, pristno.
Sami kreirate svoje obleke?
Sam, ja. Že od začetka 90. jih šiva isti krojač. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da pri meni ni preveč tuhtanja. Kar naenkrat je nekaj narejeno, pa sploh ne vem, kdaj je nastalo.
Ali sploh nosite kaj, česar niste skreirali sami?
Skoraj ničesar. Imam tudi obleke iz trgovine, a redkokdaj, čevlje pa mi delajo v čevljarstvu Vodeb.
Razstavo ste naslovili Jesen, zima 2008/2009. Kateri letni čas vam je sicer najljubši?
Jesen ali zgodnja pomlad, vročino zelo težko prenašam. Sem bolj jesenski tip, riba, melanholičen, tudi dež mi je fajn. Na vročino se navadiš, ampak se mi tako ali tako zdi, da zaradi današnjega načina življenja poletje sploh ne traja več tri ali štiri mesece, temveč mine teden in je že konec.
Bodo obiskovalci na razstavi dobili občutek zime?
Vse je v beli barvi, ker je bila osnovna ideja razstave sol. Ampak zdaj je iz soli nastala samo ena skulptura in upam, da se ne bo stopila do razstave. Počilo je, jaz sem eksplodiral, tako da ne gre več za obleke, ampak druge forme, ki so bolj zabavne, razgibane, bolj dihajo ...
Skulpture so tudi iz stekla, blaga in kovine …
Tudi kovine, ja. Ludvik, mačka, kot moj bivši Ronson ali Zoja, ki ima perutničke, tipalke in veliko rok, je narejen iz metala in veliko, veliko stekla, ki so ga v Rogaški naredili po meri. Tako je lep, da bog pomagaj. Skulpture so popolnoma drugačne od tistega, kar sem delal doslej.
So bolj minimalistične?
Ja. Nekatere so zelo čiste, samo forma, nekatere pa tudi nafrfuljene, ampak po formi popolnoma nekaj drugega.
Kako velik pa je Ludvik?
Približno 2,30 metra, ampak je ves dolg, krhek.
Ste kdaj razmišljali, da bi iz stekla naredili obleko?
Seveda. Pride še svašta, to je zdaj začetek novega obdobja. Belina je sicer nastala zaradi soli, ampak zdaj se mi, čeprav ne maram simbolike, zdi kot novo rojstvo. Razstava na Tivolskem gradu pred dvema letoma je bila zame šolanje, diplomo imam, zdaj pa lahko začnem delati (smeh).
Zakaj sol, zakaj ne sladkor, ker ga imate baje tako radi?
Ja, ful, hrano imam zelo rad, jaz vse popapam, in slano in pikantno, sladkor pa da življenju sladko noto. Sol je nastala po naključju. Šel sem na soline, kjer sem si želel imeti razstavo, ko smo začeli ustvarjati, pa so nastali problemi, kako sol obdržati. Ko so se figure začele rojevati, so tudi presegle velikost, primerno za soline.
|
Kreator s svojo muzo, Josipo Lisac. © Primož Korošec |
Za prostor v Narodnem muzeju se mi primerno število 9 do 11, ker bi bilo sicer prenatrpano. Imel bi jih 9, imamo pa jih 13, zato bom dan pred odprtjem naredil selekcijo.
Sliši se tako, kot da se boste morali odpovedati štirim otrokom ...
To me že zdaj boli, ampak ne sme biti nametano. Drugi otroci bodo šli pančkat in bodo počakali na naslednjo razstavo.
Kako pa gledate na to, da je vaša obleka Ruski metulj na ogled v Mecatorjevem trgovskem centru?
Zdi se mi prav. Precej ljudi je, ki bi to radi videli od blizu in se mi zdi fajn, da se jim približa na tak način. Moja pobuda je bila tudi to, da določene obleke po razstavi razstavimo v izložbi Maximarketa.
Ko se takole pogovarjam z vami, imam občutek, da ste zelo srečen človek ...
A veš, da sem. Seveda sem tudi slabe volje, imam probleme, vsak dan milijon problemov tako kot drugi, ampak jih vidim kot sestavni del mene, mojega funkcioniranja, naučil sem se živeti s tem in mi ni nerodno vprašati, če pridem v situacije, za katere ne vem, kako in kaj.
Se mi zdi, da je kar narobe, če človek reče, da je srečen …
Ja, je, takoj jih dobiš po buči in takoj je zraven deset ljudi, ki jim gre to blazno na jetra in ti poskušajo z grobimi neumnostmi to zagreniti. Ampak meni je zelo žal, ne gre. Jaz se imam fajn.
|
|
|
© Dejan Habicht |
Zdaj se je navadila. Kolegica jo, ko me ni, hrani dvakrat na dan in se pogovarja z njo. Mislim, da je pugruntala, da grem in pridem nazaj. Zameri mi ne popolnoma nič. Nič, nič, nič. Počaka me pred vrati in mi vse zricitira: „Mjav, mjav, mjav ...“ Najmanj en teden je tako, da veliko govori, kar mi je všeč. Ronson je bil budist, čeprav blazno družaben. Mački so fajn.
Ljudje, ki nimajo mačkov, ne razumejo, kako močno se navežeš nanje ...
Ko je umrl Ronson, mi je bilo grozno, en teden nisem šel iz stanovanja, tri mesece pa se o tem sploh nisem mogel pogovarjati. Obožujem vse živali, imel bi slone, tigre, kače, bibe, pse..., ampak mačka ima karakter. Portrete za razstavo smo delali v živalskem vrtu, ker imajo skulpture, ki so nastale, v sebi veliko živalskih elementov.
Oblikovali ste tudi uniforme za ljubljanske Žale ...
Zdaj jih še pilimo, gre za navadne lepe črne obleke z lila detajli v kombinaciji s satenastimi dodatki, narejene po meri in iz kakovostnih materialov. Tisti, ki delajo zunaj na grobovih, pa imajo uniforme iz gorateksa, ki so zelo trendovske. Če bi k njim oblekel kavbojke in boljše čevlje, bi bile fenomenalne.
Ponavadi so uniforme grozne ...
Pri uniformah je vedno problem, ker je uniforma, kakorkoli obrneš, še vedno uniforma. En tip uniforme nikoli ne odgovarja vsem. Zdaj jih delam za Zavarovalnico Triglav in smo se ravno zato odločili, da bodo ženske imele tri različne kroje, moški pa tudi. Zaposlenemu na zavarovalnici mora stranka zaupati, in če se ta slabo počuti v svoji uniformi, se to čuti. Sicer bo še vedno šlo za klasično obleko, ampak bo prilagojena različnim postavam. Zdaj končujem uniforme za Grand hotel Union in hotel Lev, poleg ZT pa bomo začeli delati tudi uniforme za Maximarket.
Če bi morala nositi uniformo, ki mi ne bi bila všeč, bi mi bilo grozno...
Čez poletje sem bil na Kliničnem centru na operaciji pruha in smo se pogovarjali tudi o uniformah. Čisto vsi po vrsti so mi rekli, da so bile stare uniforme, ki so bile rahlo konservativne, veliko boljše. Meni je grozno, ker ne paše vsakemu vse in bi obleko najrajši prilagodil vsakemu posebej.
|
|
|
© Dejan Habicht |
Hvala za vprašanje (smeh). Tu bom pa zelo diplomatski. Vidiš tipske uniforme, iz nekega drugega časa, ki niso ravno posrečene, vendar pa danes že dosti naročnikov gleda naprej. V Montrealu sem v nekem hotelu, ki je bil zelo trendi pa tudi malo konservativen, videl uniforme, ki so delovale kot prêt-à-porter kolekcija Dolce&Gabanne. Tam je vse štimalo, frizure, make up, čevlji, nogavice, in videlo se je, da se zaposleni v uniformah dobro počutijo …
Kaj pa menite o mestnih redarjih, ki nosijo klobuke?
Nekateri se matrajo, ampak jih verjetno pač morajo imeti, da jih vidiš od daleč. Sam obožujem klobuke, ampak pri nas ljudje niso navajeni nanje, tako da te čudno gledajo, tudi če je klobuk popolnoma navaden.
Kateri modni dodatek bi izbrali, če bi morali izbrati enega?
Kak kos nakita, čevlje ali korzet. Ljudi, s katerimi se prvič srečam, najprej pogledam v oči, ki so ogledalo, potem pa so na vrsti čevlji in nohti. Ampak recimo, da čevlji.
