V podkastu Zgodbe zmagovalcev je gostoval pisatelj Damijan Janžekovič – avtor trilogije Iz pekla do življenja, ki razkriva različne plati njegove poti skozi bolečino in trpljenje. Skozi osebne izkušnje s fizičnim in psihičnim nasiljem, depresijo in osebnostno preobrazbo knjige bralce vabijo na potovanje, ki odpira vrata upanja in premika meje človeške vzdržljivosti.
V podkastu Roka Slame je Damijan razkril, kako je premagal najtemnejše trenutke in našel moč za naprej. Njegova izpoved ni lahka za poslušanje, a ima jasen namen: Da bi se o nasilju v družini končno začelo govoriti naglas in brez zadržkov.
Njegov najstarejši spomin iz otroštva sega v čas, ko je bil star komaj štiri leta. "V živo se spomnim, kako je moja mama pretepla prababico, ki je bila takrat stara okoli 88 let. Imela je demenco, bila je v domači oskrbi. Babica je delala, mama pa je skrbela za prababico. Dementni ljudje imajo svoje momente in naenkrat je skledo čokolešnika vrgla v steno. Mama je želela pospraviti, prababica pa se je upirala. Takrat je mama znorela. Spomnim se sence, ko se je njena roka dvignila in udarila prababico, ki je začela kričati od bolečin."
Mali Damijan je zmrznil med vrati in gledal. Prizor je bil grozljiv: "Mama jo je tolkla toliko časa, dokler se ni ugasnila oziroma utihnila. Potem se je obrnila in med vrati zagledala mene. V živo se spomnim, kako rdeč in zloben je bil njen pogled."
Prestrašene oči malega Damijana niso mame prav nič ganile, postala je le še bolj besna: "Takoj je prišla do mene, me stresala in spraševala, kaj sem videl. 'Zapomni si - če boš to komu povedal, ti bom polomila vse kosti, ki jih imaš v telesu. Videl si, kaj sem naredila z njo in predstavljaj si, kaj bom potem naredila s tabo.'"
Njegovo travmatično otroštvo pa se ni tkalo le na podlagi prizorov, ki jih je opazoval, ampak tudi na podlagi udarcev, ki jih je od nasilne mame 'fasal' sam. "Po navadi mi je mama dajala zaušnice, ampak velikokrat me je znala udariti tudi s pestjo. Zagrabila me je za lase in me zabila ob omaro. Ko sem ležal na tleh me je znala tudi temeljito zbrcati. Jaz vsega tega nisem doživljal mirno in v tišini – kričal sem 'Mami, prosim ne me tepsti, ne morem več, boli me … Tako sem kričal tudi ob 2h ponoči, ampak nikoli nihče od sosedov ni potrkal na vrata, ali poklical policije. Tudi na ulici niso nič rekli."
Takoj, ko je dopolnil 18 let, se je odselil in z mamo sta prekinila vse stike. "Še danes se v živo spomnim trenutka, ko sem pakiral škatle. Ona je sedela zraven na postelji. Ko sem šel proti izhodu, mi je rekla: 'Le nekaj si zapomni - v trenutku, ko boš prestopil prag tega stanovanja, jaz in ti nisva več mama in sin.' Jaz sem se obrnil in rekel, da tako ali tako nikoli nisem imel občutka, da sva to kdaj bila."
Damijanova izpoved ni klic po sočutju, temveč opomin, da se družinsko nasilje pogosto dogaja (zgolj) za zaprtimi vrati in da ima vsaka naglas izrečena resnica moč, da nekomu drugemu reši ali spremeni življenje. Njegova pot iz pekla do življenja dokazuje, da preteklost človeka zaznamuje, a ga ne določa – in da je kljub težkemu otroštvu mogoče zaživeti odraslost polno ljubezni in smisla.
